Postaja HBO je v zadnjih 20. letih poskrbela za pravi preporod televizijske produkcije, saj skoraj vsako leto postreže z novimi izvirnimi nadaljevanki, ki prikujejo še tako skeptičnega gledalca pred ekran. Podobna usoda je dočakala tudi kriminalno serijo True Detective, ki je že s prvo sezono postala moderna televizijska klasika. Nadaljevanka v osmih delih, ki jo je mogoče dojemati kot vizualni roman, je antologijska, kar pomeni, da se bo vsaka sezona odvijala na popolnoma drugačnem kraju s popolnoma novimi liki; v prvi imamo priložnost spoznati duet detektivov Rustina Cohla (Matthey McConaughey) in Martina Harta (Woody Harrelson), ki se sedemnajst let po uradni zaključitvi nerešenega primera umora prostitutke v močvirjih Louisiane, ponovno srečata z dejstvom, da je njen morilec še vedno na prostosti. Nadaljevanka na tem mestu žonglira med preteklostjo in sedanjostjo, med flashbacki, ki razkrivajo ozadje raziskave umora, ter zasliševanji sedaj na smrt skreganih detektivov, ki sta po zaprtju primera krenila vsak na svojo pot. Kot je moč pričakovati, je True Detective format nadaljevanke, ki na površju ponuja detektivsko zgodbo, vendar pa obenem podrobneje razišče psihološka ozadja glavnih junakov, katerih zasebna življenja začnejo zaradi obsedenosti s preiskavo umora naglo propadati. Dogajanje v seriji se odvija počasi in kot tako zahteva od gledalca nekaj potrpežljivosti, vendar pri tem nikoli ne zapade v dolgočasje ali razvlečenost, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, nepričakovanih zasukov v zgodbi, fantastičnih dialogov / monologov in temačne mistične atmosfere, ki venomer briše mejo med resničnostjo in surrealnim vzdušjem. Nekatere gledalce bo morebiti zmotil nekoliko prenagel epilog, vendar ta kljub temu nosi dovolj smisla, da ne uniči zgodbe. True Detective je nedvomno eden ob boljših televizijskih misterijev zadnjih let.