Na kanadski sceni ekstremnega metala verjetno ni bolj razvpite glasbene skupine kot so ravno Blasphemy, katere meja med agresivnim zvokom black / death metala in življenjem na robu (in onkraj) zakona je zelo tanka. Skupina je nastala daljnega leta 1984 v Vancouvru po tem, ko je vokalist Gerry Buehl (bolj znan po vzdevku Nocturnal Grave Desecrator) že kot problematičen mulc na verandi svoje babice zganjal kakafonični hrup in skupaj z bobnarjem Seanom Stonom (aka Black Winds & 3 Black Hearts of Damnation and Impurity) ustanovil duet, ki pa je za preigravanje svoje brutalne glasbe potreboval še kitarista in njune “molitve” je uslišal Geoff Drakes (aka Caller of the Storms). Skupina se je prvotno imenovala Antichrist, vmes doživela še dve preimenovanji in se naposled ustalila kot Blasphemy.

Skupina je dosedaj izdala zgolj dva studijska albuma (zadnjega leta 1993), vendar še vedno obstaja, tekom dolgoletne kariere pa si je upravičeno prislužila naziv enega najbolj zloglasnih bendov na kanadskem prizorišču ekstremnega metala. Člani zasedbe so namreč nagnjeni k provokaciji (med drugim so se v nasprotju s klasičnim metalskim videzom odločili, da si popolnoma pobrijejo glave, zaradi česar so v očeh javnosti bili nemudoma označeni za neo-naciste), prav tako pa so se tekom življenja pogosto zatekali h kriminalu (tihotapljenje drog, napadi na policiste) in nekaj časa celo preživeli za rešetkami.

• Fallen Angel of Doom (1990)

Prvenec skupine Blasphemy z naslovom Fallen Angel of Doom velja za eno od najbolj vplivnih plošč v zgodovini ekstremne glasbe, še posebej na področju brutalnega death / black metala in war metala. Po temačnem uvodu, ki zveni kot zvok pokvarjene plošče, se album z naslovnim komadom spremeni v nepopustljiv metalski stroj, katerega namen je vse prej kot popuščati. Namerno umazana produkcija z razglašenimi kitarami, naspidiranim bobnanjem in čvrsto ritem sekcijo izvrstno lovi ravnotežje med umazanijo in strukturo, ki komadom daje tudi nekaj punkerskega pridiha. Fallen Angel of Doom je čista adrenalinska bomba, ki kot stisnjena pest neusmiljeno tolče ob steno poslušalčevih ušes, dokler ta niso popolnoma krvava (dober primer je uvod v komada Ritual). Zbrani komadi niso pretirano dolgi in sledijo “predvidljivi” strukturi, kjer je edino merilo brzina, prekinjena z ravno tako hitrimi kitarskimi solažami ter podprta z krulečim vokalom, ki za seboj pušča zgolj razdejanje, besedila pa so pričakovano temačna in bolna grafičnih opisov sto in enega načina konca vsega obstoječega. Razumljivo je, zakaj je pričujoča plošča predstavljala mejnik v zgodovini kanadske ekstremne glasbe, saj zelo posrečeno in domiselno prepleta temačnost in agresijo v nepozabno izkušnjo, kateri bodo kakopak kos zgolj najbolj potrpežljivi poslušalci.

• Gods of War (1993)

Tri leta po izidu prvenca so Blasphemy zaplodili njegovega naslednika Gods of War. Za razliko od predhodnice pričujoča plošča ne zapravlja časa z vzpostavljanjem grozečega vzdušja, ampak poslušalca nemudoma vrže v vrtinec uničenja, agresije in smrti, po kateri je skupina znana. Produkcija je še vedno umazana, groba in daleč od spoliranosti mainstreamovskih krogov, vendar pa je navkljub temu nekoliko “čistejša” kot na prvi plošči, to pa je tudi edina vidnejša razlika med obema ploščama. Komadi so še vedno hitri, jezni, zaznamovani s čvrstim ritmom, ubijalskimi bobni, strupenimi kitarami in značilnim krulečim vokalom. Gods of War je kratek in jedrnat album, ki predstavlja evolucijsko nadaljevanje Fallen Angel of Doom, zato se bodo oboževalci predhodnika počutili kot doma. Ta dom je resda nekoliko preveč poznan in težko bi rekli, da Blasphemy odkrivajo toplo vodo, vendar pa to ni nujno nekaj slabega; skupina svoji bazi podpornikov dostavi tisto, kar se od nje pričakuje in čisto nič drugega… slabih 20 minut dolgo mineštro black, death in war metala s punkersko naspidiranostjo in – nazivu benda primerno – blasfemičnimi besedili o temi, hudiču in uničenju. Gods of War je nepretenciozna zbirka klasičnega underground war metala.

Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Mexican Cose // Urn Split

Pričujoči split prinaša dva sveža komada teksaških norcev Mexican Coke in Urn iz Dallasa. Oba benda povezuje strast do izredno hitrega in agresivnega hardcore punka, ki skupno v slabih treh minutah postrežeta s kratko, vendar udarno kitarsko godbo. Mexican Coke se predstavijo s komadom Urban Cowboy, ki se tematsko nanaša na policijsko nasilje oz. na trenutke satirično opisuje, kako modri angeli v mestih predstavljajo prej nadlogo kot korist. Komad je izredno udaren in v stilu najboljše doze kokaina udari poslušalca v žilo. Nič slabše se ne odrežejo Urn, ki pa v rahlo arogantnem (vendar prisrčnem) slogu napovejo popolno uničenje vsega obstoječega in ta propad bo prinesel kar bend sam. To sicer zveni nekoliko smešno – in do določene mere celo je – vendar pa Urn dobesedno koljejo vse pred seboj, se poslovijo v stilu Umazanega Harryja in za seboj ne pustijo ničesar. Ampak res… dobesedno ničesar. Božanski split za oboževalce mišičastega hardcore punka.

Altar of Gore: Infinite Visions of Violence

Iz Teksasa in Dallasa pa naravnost v New Jersey, kjer že dobrih šest let – če ne celo več – po mestnih ulicah straši monstrum po imenu Altar of Gore. Death metal dvojica, ki jo sestavljata Acolyte of the Foul Ones (ne, to ni šala, to je vzdevek tipa, znanega zgolj po imenu Tom oz. TG) in kitarist Joe Aversario, ki ima za seboj sodelovanja v toliko bendih, da jih je težko našteti vse. Kot je moč soditi po imenu, Altar of Gore preigravata srhljiv in udaren miks black in death metala, ki temelji na ponavljajočem ritmu agresivnih kitar in apokaliptičnega kruljenja, umazane produkcije in grobega zvoka, kar je razumljivo, saj imamo opravka z demo posnetki. Štirje komadi, združeni na pričujočem ploščku, predstavljajo pravo underground besnilo z vokali, ki zvenijo kot kričanje jeznih duš, ujetih v dvanajstem delu pekla. Da, Altar of Gore nista tu, da bi vam prihranila muke ob napovedanem koncu sveta, ampak jih podaljšala in jih celo naredila užitne. In slednje dvojici uspe neverjetno dobro; Infinite Visions of Violence je izvrstna zbirka hrupa, blasfemičnosti, pokola, propada, seksa in dekadance, ki bo več kot pisana na kožo vsakem oboževalcu underground metala. In četudi plošček sledi enakemu ritmu, ki ga redno spreminja, vanj vloži zlovešče kitarske solaže in vokalne linije, ob katerih album nikoli ne zapade v dolgočasje ali ponavljanje. Underground mojstrovina.

Bidirna Dhamani: Bidirna Dhamani

Iz Amerike pa naravnost v Indijo, natančneje v osrčje underground metal scene v Kalkuti, za katero vemo, da je na tem področju izredno dinamična, živa in bistveno bolj agresivnejša od evropskih in čezlužnih glasbenih ekstremistov. Indijski brutah death / black metal je res nekaj posebnega in Bidirna Dhamani s svojim ploščatim prvencem oz. demo posnetkom to vsekakor dokazujeta; dvojec v sestavi Durgaddha in Nistarakya sledi izročilu bendov kot so Kapala, Brahmastrika in Tetragrammacide, vendar bi težko rekli, da omenjene kolektive zgolj generično oponaša. Daleč od tega; Bidirna Dhamani je glasba, ki znova temelji na ponavljajočih ritmih ter postopnem kombiniranju hromečih vokalov in kitarskega naprezanja v želji, da vsak komad na plati predstavlja prav posebno zvočno izkušnjo kaosa, uničenja, grešnih misli, seksualnih sprevrženosti in sadizma. Trije komadi v skupnem trajanju dvajsetih minut odpirajo vrata v svet teme in obupa, pri tem pa vzamejo talce (beri; poslušalca) in jih zverinsko mučijo, dokler svoje duše ne prodajo hudiču. Bidirna Dhamani niso klasičen bend, ki bi ponujal zbirko komadov za različne priložnosti; so izkušnja, ki bo godila izbrancem, medtem ko se bodo ostali poslušalci lahko cvrli na ražnju blasfemije.