V/H/S/Mixtape (2026)

Rating: 5 out of 10.

Uspešna antologijska franšiza najdenih posnetkov V/H/S že dolgo časa predstavlja stalnico oktobrskih filmskih izdaj in v deveto se je odločila za osvežujoč premik v glasbene vode z V/H/S/Mixtape, ki združuje prispevke tako filmarjev kot glasbenikov, med slednjimi se s segmenti predstavita tudi raper RZA in celo Tobias Forge, frontman izredno popularne skupine Ghost, vezni člen vseh zbranih zgodb pa je “peklenska” televizijska glasbena oddaja, ki jo vodijo člani odštekane zasedbe Gwar. Kot že omenjeno, je tokrat rdeča nit glasba in z njo povezana področja, ki se združujejo z elementi črne komedije, telesne grozljivke, psihološke drame, nadnaravnega trilerja in celo z Lovecraftovskim izročilom začinejene mistične avanture. Tako med drugim sledimo ekipi, ki bi rada obudila dolgo časa ukinjeno oddajo z lutkami, paru spletnih vplivnežev, ki v Rusiji odkrijeta zapuščen kompleks, v katerem se skriva nenavadna zvočno izolirana soba, navdušencu nad ekscentričnim violinistom, katerega glasba odpre vrata v druge dimenzije in glasbenici, ki skuša ustvariti specifične zvoke, s katerimi bi od mrtvih obudila svojega očeta. V/H/S/Mixtape vsaj na prvi prinaša cel kup dobrih idej, še posebej glede raziskovanja vpliva glasbe na naše življenje, vendar pa film nažalost spada med slabše v franšizi; njegova največja težava je, da skoraj nobena od zgodb ne izkoristi svojega potenciala in pogosto nerodno skače med komedijo in grozljivko, pri tem pa ni ne dovolj zabavna ali strašljiva, da bi navdušila gledalce. Četudi so segmenti dobro posneti in imajo trenutke domiselnosti, jih obenem pesti neenakomeren tempo, zatekanje v otročji humor in straniščne šale (oddaja s člani skupine Gwar je še posebej obupna, saj med drugim tudi vključuje groteskne ejakulacije) ter pomanjkanje kakršnegakoli suspenza ali groze. V/H/S/Mixtape občasno kaže znake tistega, kar je franšizo naredilo tako uspešno, vendar pa kot celota ne prepriča in pušča ogromno prostora za izboljšave.

Iron Man (2008)

Rating: 8 out of 10.

Leto 2008 je bilo v zgodovini superherojskih filmov prelomno; Christopher Nolan je z danes moderno klasiko The Dark Knight postavil nove žanrske standarde in popolnoma spremenil pravila igre, medtem ko je Iron Man predstavljal prvo poglavje v kasneje izredno uspešnem Marvelovem superherojskem vesolju. Slednji je predstavljal tvegan eksperiment, saj koncept filmov, ki se odvijajo v združenem univerzumu, zahteva večletno načrtovanje projektov, ki lahko z danes na jutri padejo v vodo, dodatno breme pa je predstavljal glavni igralec Robert Downey Jr., ki je bil v tistem času obravnavan kot podivjano nepotistično dete, ki je zaradi zasvojenosti z drogami in hedonističnega načina življenja več časa preživel za rešetkami kot pa pred kamerami. Na srečo se je tveganje izplačalo in Iron Man je postal film, ki je na novo definiral t. i. poletni superherojski blockbuster in s tem tlakoval pot uspehu lastne franšize v nastajanju. Film sledi arogantnemu in egocentričnemu milijonarju Tonyju Starku, ki med drugim kuje dobiček s prodajo orožja, vse dokler ga ne zajame skupina teroristov in ga vzame za talca. Tony uspe pobegniti iz ujetništva, kjer sklene, da bo postal Iron Man in svoja tehnološka čudesa namenil za zaščito človeštva. Iron Man režiserja Jona Favreauja je izvrstna poletna zabava, ki skoraj brezhibno kombinira vznemirljivo akcijo, razkošne vizualne podobe, lahkoten humor in neprestano živahno dogajanje, vezno tkivo filma pa je kakopak karizmatična predstava Downeyja Jr.-ja, ki ga je znova izstrelila med igralsko elito. Prednost filma je tudi ta, da želi v prvi vrsti zabavati in se – za razliko od mnogih kasnejših superherojskih filmov – ne predaja pretencioznemu serviranju družbenih problematik ali aktivističnemu pridiganju množicam. Iron Man ima morebiti res zgodbo, polno lukenj in nesmiselnih zapletov, vendar to samo po sebi ni moteče, saj se tudi sam film ne jemlje (preveč) resno. Končni rezultat je očarljiv in vznemirljiv spektakel, ki je “rodil” Marvelovo superherojsko vesolje.