Globoko v črevesju floridskega underground metala pogosto odmeva ime, ki marsikateremu odjemalcu ekstremne kitarske godbe požene strah v kosti; govora je o kultni ekstremi metal zasedbi Black Witchery, ki se sicer ponaša z zgolj tremi studijskimi albumimi, celim kupom demo posnetkov in slovesom, ki je enako zastrašujoč kot tudi privlačno skrivnosten. Njihova kombinacija počrnega death metala in nespoliranega war metala je pustila močan vpliv na ameriški underground sceni, nenazadnje pa tudi sami člani svoje talente razkazujejo v tisoč in enem bendu, ki je tako ali drugače vplivan s strani matične zasedbe. Skozi leta se je v bendu zamenjalo ogromno članov (med drugim je dolgoletni kitarist Steve Childers leta 2016 tragično preminul), njegova stalnica pa je Chris Tellez, bolj znan pod vzdevkom Impurath.

• Desecration of The Holy Kingdom (2001)

Začetki skupine Black Witchery so nekoliko zapleteni; skupina je neuradno začela s svojim obstojem leta 1991 pod imenom Irreverent. Dobrih pet let kasneje se je trio preimenoval v Witchery, vendar se je zaradi švedske trash metal zasedbe z istim imenom leta 1999 dokončno preimenovan v Black Witchery. Zasedba je po nekaj demo posnetkih, EP-ju in kolaboracijah z ostalimi bendi septembra leta 2001 izdala svoj studijski prvenec Desecration of The Holy Kingdom. Velja omeniti, da v času, ko je plošček izšel, ameriška metal scena ni povsem favorizirala bolj produkcijsko umazan in nespoliran “bestial war” metal (tudi po zaslugi popularizacije MTV-jevskega nu-metala, ki je prisegal na melodiko in debilna besedila), zato ni presenetljivo, da so Black Witchery ostali “črne ovce”. Pričujoči plošček bi na najlažji način opisali kot sprehod skozi sprevržen um sadističnega, blasfemičnega, perverznega in nevrotičnega antikrista, ki ne obžaluje ničesar. Uvodni naslovni komad poslušalcu nemudoma pove, da se album z njim ne šali; naspidiran black death metal, začinjen s krulečimi vokali ter besedili, ki so povečini osredotočeni na brutalno trganje in razbijanje svetih krščanskih podobic. Kakafonično kitarsko grmenje, Tellezov kričeči vokal in pogosto vulgarna / nasilna besedila poskrbijo, da bo vsak poslušalec albuma krenil v pekel, vendar z nasmehom na ustih. Kaj več (ali manj) pa od Black Witchery niti ne pričakujemo.

• Upheaval of Satanic Might (2005)

Štiri leta kasneje je zasedba udarila v drugo in sicer z albumom Upheaval of Satanic Might. Navkljub daljšemu premoru in spremembam trendov v metal glasbi se pri obravnavanem triu ni kaj spremenilo; plošček v uvodu ponovno zgradi zloveščo atmosfero, ki kasneje eksplodira v že znano mrcvarjenje ekstremnih oblik metala (bestial, war, blackened death), skozi vseh deset komadov pa nas znova spremlja Impurathov kolerični glas jeze in perverzije. Black WItchery se na pričujočem albumu niso pretirano spremenili, kvečjemu se je produkcija njihovih komadov še dodatno “pogršala”, kar bo zmotile tiste, ki od skupin pričakujejo, da iz albuma v album evolucijsko napredujejo. Impurath in njegova banda se temu zgolj cinično nasmihajo; Upheaval of Satanic Might od prvega do zadnjega komada ostaja zvest temeljem, na katerih se je zasedba hitro povzpela na prestol čezlužniškega ekstremnega metala. Sicer se resda zdi, da skupinino vztrajanje pri znani (in kreativno omejeni) formuli lahko vodi v dolgočasje in monotonost, vendar album tudi v najbolj ponavljajočih momentih rešuje njegova dolžina… oziroma pomanjkanje le-te. Deset komadov pred vami opravi svoje delo v slabe pol ure in noben od njih ne traja predolgo, k še boljšemu vzdušju pa pripomore tudi naspidirana punkerska energija, ki nikoli ne pojenja. Black Witchery tudi v drugo potrdijo svoj zlati status floridskih extreme metal pošasti.

• Inferno of Sacred Destruction (2010)

Dobrih devet let po izidu kultnega prvenca so Black Witchery naposled izdali svoj tretji album Inferno of Sacred Destruction. Albumi s številko 3 so vedno tvegani, saj poslušalci na tej točki pričakujejo, da bo skupina postregla s kakšno spremembo ali pa se evolucijsko prestavila na “višji” nivo. A kot je moč pričakovati, se Black Witchery na ta pričakovanja bolj ali manj požvižgajo; Inferno of Sacred Destruction je tudi v tretje zlovešča kombinacija črnega zverinskega metala, vulgarnih besedil, hromečega vokala (ki je tokrat nekoliko manj histeričen in bolj gospodovalen) in neprestanega bobnarskega marširanja ki ni prizanesljivo do poslušalčevih ušes. Produkcija ostaja še vedno primitivna, četudi nekoliko bolj “profesionalna” (kot je to v svetu underground metala sploh mogoče) in prvič v zgodovini zasedbe prepusti vokalu, da se dvigne nad kaotično eksplozijo kitarskega hrupa. Skratka; spremembe se čutijo, vendar ne preveč, saj Black Witchery ostajajo zvesti svojim koreninam, kar pa se od benda takšnega kalibra tudi pričakuje.

Diocletian veljajo za eno najpomembnejših imen novozelandske underground / extreme metal scene, katerega agresija, hitrost in nepopustljiva želja po slušnem uničenju po mnenju mnogih še danes ostajajo nepreseženi. Skupina je nastala leta 2004 in redno izdajala male plošče in studijske albume do leta 2015, ko se je kolektiv za kratek čas razšel, komaj leto dni kasneje pa je njen ustanovni član Brendan Southwell znova aktiviral projekt, imenovan po razvpitem rimskem cesarju in diktatorju Dioklecijanu, in tudi do današnji dni izdaja albume, hkrati pa sodeluje tudi z drugimi glasbeniki, med drugim tudi z zloglasno floridsko zasedbo Black Witchery in njenim frontmanom Impurathom.

• Doom Cult (2009)

Ko se album začne z zvočnim učinkom tulečega alarma za zračni napad, postane poslušalci hitro jasno, da s ploščatim prvencem Diocletian z naslovom Doom Cult ne bo šale. In res; naslovna skladba, ki tudi odpre album, je neizprosna vaja v brutalnosti, ki ni zasnovana na popuščanju. Gre za ekstremni death / black metal v najbolj prvinski, primitivni in ubijalski obliki; neusmiljeno hitri bobni, barbarsko zlovešče kitare in vokal, za katerega se zdi, kot da prihaja iz najbolj temačnega močvirja na svetu. In kar Doom Cult začne, se v naslednjih osmih komadih pridno nadaljuje s to posebnostjo, da Diocletian uspejo sestaviti idealen miks agresivne, jezne in udarne metal klavnice ter temačnega vzdušja, ki vašim ušesom napovejo vojno in ne popuščajo, dokler vam bobniči ne začnejo krvaveti. In četudi skupina sledi začrtani formuli, plošča nikoli ne zapade v ponavljanje, saj najde tudi čas za bolj počasne, a nič manj ubijalske momente (npr. v komadih Oath to Ruin in Deathstrike overkill). Prvenec skupine Diocletian je tako slabe pol ure dolga eksplozija jeze, ob kateri boste v sebi prebudili agresijo jamskega človeka.

• War of All Against All (2010)

Komaj slabo leto dni po izidu prvega albuma so Diocletian udarili na sceno z naslednjo fazo uničenja z naslovom War of All Against All. Kot že pove sam naslov, ploščo spremlja uničujoče, nasilno in temačno vzdušje, kar je močno razvidno že pri prvem komadu Black Dominion, ki se začne s počasnimi in zloveščimi kitarskimi rohnenji ter militarističnim zvokom bobnov, nakar vse skupaj eksplodira v značilno kombinacijo hrupa, ki ga od Diocletian pričakujemo. Pričujoči album sicer ne prinaša kakšnih bistvenih novosti (z izjemo izboljšane produkcije) in sledi zmagovalni formuli predhodnika; strupeno jezne kitare, brutalni ritem bobnov ter kruleči vokal, ki se še vedno bori za življenje med utapljanjem v močvirju. Ponavljajoče? Dolgočasno? Sploh ne; War of All Against All morebiti ne ponuja nekih bistvenih odmikov od tega, kar smo slišali na Doom Cult, vendar pa je skupina tako spretna v svojem preigravanju resnično ubijalskega metala, da se poslušalčeva ušesa niti približno ne bodo dolgočasila. War of All Against All tako dokaže, da se od Diocletian lahko pričakuje marsikaj zanimivega, pa četudi približno vemo, kaj od skupine pričakujemo.

• Gesundrian (2014)

Če je med prvim in drugim albumom zasedbe minilo zgolj leto dni, so si fantje za tretji podvig vzeli bistveno več časa in ga izdali šele leta 2014. Gesundrian znova dokaže, da so Diocletian mojstri ustvarjanja vzdušja, ki poslušalcu že v uvodnem komadu nakaže, v kaj se spušča; namesto klanja med kitarami in bobni tokrat slišimo zvoke krvave bitke, glasove obupanih vojakov, ki so tik pred tem, da krenejo v večna lovišča in edino, kar jim še preostane, je poslušati pričujočo ploščo v upanju, da bo njihova smrt hitrejša in manj boleča. Toda to do Diocletian; hitrost in bolečina je nekaj, kar skupina mojstrsko obvlada in Gesundrian pri tem ni nobena izjema. Poslušanje pričujočega albuma je kot hoja skozi bojišče, polno razkosanih trupel, krikov na pomoč ter iskanja zavetja, pa četud ti postane jasno, da zate ni več rešitve. Skupina sicer znova ponuja bolj ali manj že slišano godbo s preverjenimi vzorci, ki pa začudoma še vedno zvenijo prepričljivo in sveže. Najverjetneje zato, ker se Diocletian spoznajo na svoj “posel” in podobno kot npr. Slayer poslušalcu dajo točno tisto, kar se od njih pričakuje. Produkcija je tokrat še za odtenek boljša kot prej, odmik od klasičnega brutal death metala v vode surovega war metala pa prepreči, da bi plošča zapadla v ponavljanje in monotonost. Končni rezultat je plošča, ki bo pihala na dušo vsakemu pravemu oboževalcu skupine.

• Amongst the Flames of a Bvrning God (2020)

Kot je bilo že omenjeno; leta 2015 je skupina Diocletian za krajši čas prenehala z delovanjem, slabo leto dni kasneje pa je bila znova aktivirana, vendar pa je bilo na njen novi plošček treba počakati skoraj pet let. Amongst the Flames of A Bvrning God je rezultat številnih kadrovskih sprememb in odločitev, zaradi katerih je skupina začela pisati novo poglavje v svoji zgodovini; pa se to na končnem izdelku pozna? Da in ne. Pričujoči album bi lahko označili za vrnitev h koreninam prvenca Doom Cult, kar pomeni; bolj umazana produkcija, večji zvočni kaos, in komadi, ki so zasnovani na hitrosti in udarnosti (plošček traja skromne pol ure), ne pa na kompleksnosti predhodnih plošč. Nekaterim dolgoletnim oboževalcem zasedbe bo album morebiti predstavljal rahlo razočaranje, saj Diocletian posnemajo vzorce iz svojega zgodnjega obdobja in ne prinašajo bistvenih novosti na mizo. A če smo popolnoma iskreni; skupina niti nima namena odkrivati tople vode, temveč poslušalcu servirati brutalni death metal, pomešan z grindom. S tega vidika je Amongst the Flames of A Bvrning God prepričljivo poglavje v zgodovini benda, hkrati pa bodimo iskreni; od Diocletian se vedno pričakuje konkretno brco v ušesa, ne pa kvaziprogresivno žvečenje slame, ki ni nikomur pogodu.

• Inexorable Nexus (2024)

Spodobi se, da skupina na okroglo 20. letnico svojega delovanja izda novi album in Diocletian so se tega pravila držali ter sredi pasje vročine izdali svoj peti studijski masaker, imenovan Inexorable Nexus. Album prinaša sedem novih komadov, ki ne prinašajo vidnejših premikov v evoluciji zvoka skupine; še vedno imamo opravka z nihilistično zaznamovanim black / death metalom, ki tudi po več ko dve desetletjih prisega na nepremagljivo moč smrti in uničenja. Zbrani komadi ne popuščajo v hitrosti in moči strupenih kitar ter gradijo pristno mračno vzdušje, pospremljeno z militaristično razpoloženim bobnanjem, ki zveni kot pljuvanje metkov iz strojnice.Inexorable Nexus je vaja v zvočnem mlatenju poslušalčevih ušes in zdi se pohvalno, da skupina tudi po vseh teh letih še vedno ostaja enako energična, napadalna in neprilagojena “trendom” na underground metal sceni. Diocletian se povečini držijo preverjene formule in le redko zapadejo v bolj nepredvidljivo eksperimetiranje (dober primer je trodelna opera uničenja Heathen Siege), zato je težko reči, da bo plošča pritegnila koga zunaj kroga oboževalcev zasedbe. Inexorable Nexus je tako album, ki sporoča, da so Diocletian še vedno tu, več pa verjetno ne potrebuje ne skupina ne njeni oboževalci.