Na kanadski sceni ekstremnega metala verjetno ni bolj razvpite glasbene skupine kot so ravno Blasphemy, katere meja med agresivnim zvokom black / death metala in življenjem na robu (in onkraj) zakona je zelo tanka. Skupina je nastala daljnega leta 1984 v Vancouvru po tem, ko je vokalist Gerry Buehl (bolj znan po vzdevku Nocturnal Grave Desecrator) že kot problematičen mulc na verandi svoje babice zganjal kakafonični hrup in skupaj z bobnarjem Seanom Stonom (aka Black Winds & 3 Black Hearts of Damnation and Impurity) ustanovil duet, ki pa je za preigravanje svoje brutalne glasbe potreboval še kitarista in njune “molitve” je uslišal Geoff Drakes (aka Caller of the Storms). Skupina se je prvotno imenovala Antichrist, vmes doživela še dve preimenovanji in se naposled ustalila kot Blasphemy.
Skupina je dosedaj izdala zgolj dva studijska albuma (zadnjega leta 1993), vendar še vedno obstaja, tekom dolgoletne kariere pa si je upravičeno prislužila naziv enega najbolj zloglasnih bendov na kanadskem prizorišču ekstremnega metala. Člani zasedbe so namreč nagnjeni k provokaciji (med drugim so se v nasprotju s klasičnim metalskim videzom odločili, da si popolnoma pobrijejo glave, zaradi česar so v očeh javnosti bili nemudoma označeni za neo-naciste), prav tako pa so se tekom življenja pogosto zatekali h kriminalu (tihotapljenje drog, napadi na policiste) in nekaj časa celo preživeli za rešetkami.
- Fallen Angel of Doom (1990)
Prvenec skupine Blasphemy z naslovom Fallen Angel of Doom velja za eno od najbolj vplivnih plošč v zgodovini ekstremne glasbe, še posebej na področju brutalnega death / black metala in war metala. Po temačnem uvodu, ki zveni kot zvok pokvarjene plošče, se album z naslovnim komadom spremeni v nepopustljiv metalski stroj, katerega namen je vse prej kot popuščati. Namerno umazana produkcija z razglašenimi kitarami, naspidiranim bobnanjem in čvrsto ritem sekcijo izvrstno lovi ravnotežje med umazanijo in strukturo, ki komadom daje tudi nekaj punkerskega pridiha. Fallen Angel of Doom je čista adrenalinska bomba, ki kot stisnjena pest neusmiljeno tolče ob steno poslušalčevih ušes, dokler ta niso popolnoma krvava (dober primer je uvod v komada Ritual). Zbrani komadi niso pretirano dolgi in sledijo “predvidljivi” strukturi, kjer je edino merilo brzina, prekinjena z ravno tako hitrimi kitarskimi solažami ter podprta z krulečim vokalom, ki za seboj pušča zgolj razdejanje, besedila pa so pričakovano temačna in bolna grafičnih opisov sto in enega načina konca vsega obstoječega. Razumljivo je, zakaj je pričujoča plošča predstavljala mejnik v zgodovini kanadske ekstremne glasbe, saj zelo posrečeno in domiselno prepleta temačnost in agresijo v nepozabno izkušnjo, kateri bodo kakopak kos zgolj najbolj potrpežljivi poslušalci.
- Gods of War (1993)
Tri leta po izidu prvenca so Blasphemy zaplodili njegovega naslednika Gods of War. Za razliko od predhodnice pričujoča plošča ne zapravlja časa z vzpostavljanjem grozečega vzdušja, ampak poslušalca nemudoma vrže v vrtinec uničenja, agresije in smrti, po kateri je skupina znana. Produkcija je še vedno umazana, groba in daleč od spoliranosti mainstreamovskih krogov, vendar pa je navkljub temu nekoliko “čistejša” kot na prvi plošči, to pa je tudi edina vidnejša razlika med obema ploščama. Komadi so še vedno hitri, jezni, zaznamovani s čvrstim ritmom, ubijalskimi bobni, strupenimi kitarami in značilnim krulečim vokalom. Gods of War je kratek in jedrnat album, ki predstavlja evolucijsko nadaljevanje Fallen Angel of Doom, zato se bodo oboževalci predhodnika počutili kot doma. Ta dom je resda nekoliko preveč poznan in težko bi rekli, da Blasphemy odkrivajo toplo vodo, vendar pa to ni nujno nekaj slabega; skupina svoji bazi podpornikov dostavi tisto, kar se od nje pričakuje in čisto nič drugega… slabih 20 minut dolgo mineštro black, death in war metala s punkersko naspidiranostjo in – nazivu benda primerno – blasfemičnimi besedili o temi, hudiču in uničenju. Gods of War je nepretenciozna zbirka klasičnega underground war metala.
