Vojna na Balkanu, ki je zaradi intenzivnosti bojevanja, srhljive ideologije in brutalnosti pri svetovni javnosti povzročila močan cmok v grlu, je hote ali nehote postala močan vir navdiha balkanskim ustvarjalcem, ki so se bodisi neposredno dotaknili same vojne vihre ali pa zgolj nakazali njene posledice na ljudi v povojnem času. Režiser in scenarist Srdjan Dragojević je v času, ko so na Balkanu še potekali boji, posnel vojno klasiko Lepa sela lepo gore, ki se na brutalno realističen, vendar presenetljivo ganljiv, poetičen in celo duhovit način loteva ozadja konflikta iz perspektive skupine srbskih vojakov, kar je ob izidu dvignilo nemalo prahu, Dragojević pa je bil obtožen širjenja srbske propagande, saj so bili Srbi v očeh svetovne javnosti demonizirani zaradi vpletenosti v pokole v Srebrenici. Film delno temelji na resnični zgodbo, ko je skupina srbskih vojakov ostala obkoljena v zapuščenemu tunelu, kjer je nemočno čakala na rešitev, za katero pa se sploh ni vedelo, če bo prišla. Naj bo že takoj jasno, da Lepa sela lepo gore ni nikakršna srbska propaganda, ki želi opravičevati storjene zločine ali jih pomesti pod preprogo. Še več; Dragojević z neusmiljeno iskrenostjo in ironičnostjo prikaže grozote in norosti vojne, hkrati pa preko osebne zgodbe o prijateljih in sosedih, ki se nenadoma znajdejo na nasprotni strani bojišča, razgali tragično razsežnost balkanskih vojn; da se je ta sprevrgla v okrutno državljansko vojno, kjer je pregovorno brat klal brata. Odlične igralske predstave, zbadljiv humor, ponarodela glasba in prava kombinacija brutalnosti in emocij naredijo iz filma Lepa sela lepo gore prvorazredno srbsko klasiko, ki bo (žal) ostala vedno družbeno relavantna.