Južnokorejski mojster Chan-wook Park je znan kot eden najbolj samosvojih, trmastih in umetniško brezkompromisnih filmarjev, ki venomer ostaja zvest svoji viziji, hkrati pa uspe navezati pristni stik s širšim občinstvom. To ravnovesje je uspel perfekcionirati v svojem “mangum opusu” oz. filmu, po katerem bi lahko mirne volje nehal snemati filme. Oldboy je namreč eden najboljših akcijskih trilerjev vseh časov, ki uspe šokirati, prebuditi adrenalin in celo nasmejati na svoj značilni južnokorejski način. Zgodba je dokaj absurdna in se na površju dotika klasičnega motiva maščevanja; Oh Dae-su je povprečen možakar, ki je nekega dne brez pravega razloga ugrabljen in obsojen na samotarsko življenje v stanovanju podobni zaporniški celici. Po petnajstih letih je – prav tako brez pravega razloga – izpuščen na prostost, zato se odloči maščevati tistim, ki so ga ugrabili. Kot že rečeno; Park si izposodi motiv maščevanja, ki je bil v filmu že večkrat obdelan, vendar temu na briljaten način doda odtenke absurda, saj glavni junak želi kaznovati svoje rablje, četudi mu ni nikoli jasno, zakaj. Pot, ki gledalca pelje do enega najbolj šokantnih preobratov v zgodovini filma, je zaznamovana z neonskimi lučmi, odličnimi igralskimi predstavami, visoko stiliziranim nasiljem, inovativno pripovedno nitjo, mnogimi kultnimi prizori (od nagnusnega žretja živega lignja, izdiranja zob in domiselne rabe kladiva kot borilnega orožja) in bogatim simbolizmom, ki ga Park tako premeteno skrije, da je film pod nujno treba videti večkrat. Oldboy je upravičeno klasika južnokorejskega filma, s katero se mora seznaniti vsakdo, ki bi rad spoznal bogato in vsebinsko raznoliko sedmo umetnost omenjene države.