Deseta epizoda nove sezone nadaljevanke Twin Peaks je na informativni ravni precej skopa in marsikateri gledalec bo pomislil, da Lynch zgolj zapravlja naš čas (po svoje je to razumljivo), vendar to ne drži. O sami zgodbi je podanih zgolj nekaj sicer pomembnih informacij; izkaže se, da je nadzor nad stekleno škatlo iz prve epizode odobril zlobni Cooper in najverjetneje z namenom, da bi dobremu Cooperju preprečil enostaven vstop v našo realnost. Gre za izredno zanimiv preobrat v zgodbi. Velja še omeniti nenavaden prizor, ko agent Gordon Cole (Lynch) trči ob srhljivo vizijo Laure Palmer, kar pomeni, da je njen duh še vedno močno živ ne zgolj med prebivalci Twin Peaksa, ampak tudi tistimi, ki so v njeno smrt vpleteni zgolj posredno. Četudi je bil ta vidik zgodbe v nadaljevanki izpostavljen večkrat, je vedno znova fascinantno videti mogočnost Laure Palmer.

Ena od osrednjih tem pričujoče epizode je nasilje, še posebej nad ženskami, ki ga izvaja diabolični Richard Horne, sicer Benjaminov vnuk in (najverjetneje, četudi ni potrjeno) sin Audrey Horne. Med oboževalci je vse pogostejša teorija, da je zlobni Cooper pred odhodom iz bolnišnice v Twin Peaksu posilil nezavestno Audrey in da je Richard v bistvu tudi njegov sin. Ta teorija ni ravno napačna, saj je Richard vedno prikazan kot podivjan in neodgovoren mulc, ki krši zakon, v stanju omame hladnokrvno povozi otroka, izsiljuje lastno družino za denar in pretepe babico, kar je še posebej mučen prizor. Lynch je tiste sorte filmar, ki ne pozna cenzure in noče obrniti kamere stran od grozot, ki jih ženski liki doživljajo. Ne zato, ker bi v njih užival, ampak ker bi z avtocenzuro zgolj zmanjšal ostrino zgodbe, katero želi posredovati.

Edina, ki predstavlja luč upanja v svetu nasilja, je Laura. “Laura je ključ,” dahne bolna Gospa s Hlodom in zdi se, da bo nadaljevanka naslednji teden prešla na novo stopnjo razvoja (morebiti se tudi Cooper prebudi iz svoje navidezne kome?) in postregal s čim oprijemljivejšim kot tokrat. Upajmo.