Film The Room je predstavljal življenjske sanje neodvisnega filmarja Tommyja Wisseauja, ki se je po mnogih zavrnitvah in neuspešnih iskanjih svojega prostora pod soncem v svetu šovbiznisa odločil postati sam svoj mojster. Pod vplivom duha pokojnega Jamesa Deana, filmskega upornika z razlogom, se je odločil posneti svoj magnum opus, veliki film, po katerem si ga bodo vsi zapomnili, nekakšen moderni ep, v katerega je izlil vsa svoja čustva in znanje. In četudi se The Room drži sloves enega najslabših filmov vseh časov, je Wisseau na nek način dosegel svoje sanje in postal superzvezda; filma se danes drži sloves kultne robe, popkulturnega fenomena, ki tudi 15 let po izidu še vedno razproda vsako projekcijo in katerega vpliv je močnejši od marsikatere filmske klasike. Da ne bo pomote; The Room je v vseh pogledih slab film, saj vsebuje amatersko igro, nesmiselne zaplete, debilne dialoge ter gledalcu daje občutek popolne zmedenosti, kot da Wisseau še sam ni vedel, kako bi film razvijal in ga končal. In če si preberete zabavno knjigo The Disaster Artist njegovega prijatelja in tesnega sodelavca Grega Sestera, vam bo jasno, da je bil največji čudež celotnega filma, da je ta sploh bil dokončan. A na nenavaden način knjiga predstavi navdihujočo zgodbo človeka, ki je navkljub slabemu filmu sledil svojim sanjam in postal legenda. Tega se zaveda tudi istoimenski film v režiji Jamesa Franca, ki se osredotoča na naključno srečanje in razvoj prijateljstva med Wisseaujem in Sesterom ter na ozadje nastajanja omenjenega kultnega filma, ki je mnoge nasmejal iz napačnih razlogov.

Franco je bil dejansko pred težko nalogo; kako posneti avtentičen film o ekscentričnem in skrivnostnem filmarju z mnogimi bizarnimi razvadami, ne da bi pri tem zaplaval po vodah parodije? Na srečo The Disaster Artist to oviro bolj ali manj uspešno odpravi in postreže z enako zabavno kot tudi ganljivo zgodbo o dveh neukrotljivih osebnostih, ki sledita svojim sanjam in navkljub zasmehovanju ter poniževanju trmasto krmarita svojo ladjo prijateljstva proti luči na obzorju. Franco je kot Wisseau fantastičen, saj ga nikoli ne igra kot karikaturo, ampak kot človeka z vsemi dobrimi (optimizem, trmoglavost) kot tudi slabimi (ekscentričnost, sebičnost, ljubosumje) lastnosti. Nič slabši ni Dave Franco kot Greg Sestero, četudi mu vizualno ni niti malo podoben ,vendar je moč čutiti pristno prijateljsko vez med njim in Tommyjem, kar je tudi rdeča nit filma. Film vsebuje tudi veliko humorja, ki ga izhaja iz Wisseaujevega bizarnega obnašanja ter njegovega vztrajanja pri snemanju filma, ki je bolj ali manj nesmiseln in nenamerno komičen. Navkljub vsem močnim stranem pa se mi zdi, da je filma The Disaster Artist nekoliko prehitro konec in da bi lahko nastajanju filma The Room namenil bistveno več časa, vsaj sodeč po velikem številu bizarnih anekdot iz ozadja snemanja, marsikaterega gledalca pa bi znal zmotiti rahlo dvoumni konec, kjer se lahko upravičeno vpraša, če je Wisseau res moralni zmagovalec celotne zgodbe, glede na to, da se mu ves svet posmehuje zaradi slabega filma. Nekaj manjših napak pa na srečo ne odvrnejo gledalca od dejstva, da je The Disaster Artist sila zabaven in ganljiv film o prijateljstvu, sledenju svojim sanjam in nenazadnje tudi uspehu, ki si ga Wisseau vsekakor zasluži.

Ocena 4