Green Book režiserja Petra Farrelyja (da, uganili ste, polovica bratske naveze, ki je v 90. letih postregla z vrsto vulgarnih komedij) na prvi pogled deluje kot film, posnet za lov na Oskarje; gre za biografsko pripoved o uglednem temnopoltem pianistu Dr. Donu Shirleyju (Mahershala Ali) in njegovem vozniku, gobezdavemu Tonyju Lipu (Viggo Mortensen), ki se na začetku 60. let odpravita na koncertno turnejo po ameriškem jugu ter soočita z močnimi medrasnimi napetostmi in družbenimi predsodki. Gre za očarljiv preplet žanrov filma ceste, angažirane drame in zbadljive komedije, katere humor niti malo ne diši po klasični “farrely” vulgarnosti, ampak se naslanja na osebnostno razlike med glavnima junakoma in naravno premostitev le teh. In iz tega vidika film zadane v polno; odlična igra Alija in Mortensena ustvari prepričljivo medsebojno kemijo med junakoma, za katera gledalcu ni vseeno in ju tako vestno spremlja vse do cilja, pri tem pa film ne pozabi na dobršno mero solza in smeha. Četudi je Green Book film, ki povečini cilja na gledalčeva čustva in se kot tak ne uspe docela izogniti sentimentalnosti, to niti ni tako moteče zavoljo zanimive zgodbe, živahnega dogajanja in že omenjenih prisrčnih osrednjih likov, s katerima bi se lahko družili v nedogled. Večje vprašanje pa je, v kolikšni meri film prispeva k razumevanju in preprečevanju rasizma, še posebej v današnjih konfliktnih časih. Prednost izdelka je v tem, da se ne zateka v obtoževanje in vlivanje “bele krivde”, hkrati pa ne seže dlje od poenostavljene ugotovitve, da je rasizem nekaj, kar ni lepo in da se je treba imeti rad. Green Book je očarljiv, zabaven in ganljiv film ceste, katerega potovanje gledalca ne bo pustilo ravnodušnega, pa četudi bo na koncu poti ugotovil, da je vse to že nekje videl oz. slišal.