Avtomobil že dolgo časa v očeh mnogih ni zgolj prevozno sredstvom, ampak tudi simbol moči, hitrosti in dominance. Tega se je tudi zavedal tudi največji ameriških proizvajalec avtomobilov Ford, ki se leta 1963 odloči izdelati najboljši dirkalnik na svetu in z njim sodelovati na sloviti 24 – urni dirki Le Mans v Franciji, za tvegan podvig pa rekrutira mehanika in nekdanjega dirkača Carrola Shelbyja ter vročekrvnega Kena Milesa. To prelomno obdobje v zgodovini Forda, ki je bilo med drugim zaznamovano z močnim rivalstvom z italijanskim konkurentom Ferrarijem, kronološko predela epska športna biografija Ford v Ferrari režiserja Jamesa Mangolda, ki jo lahko uvrstimo za enega od njegovih najboljših filmov v karieri. Gre za prvorazredno visokooktansko pustolovščino, ki vsaj na prvi pogled ne obljublja ničesar razburljivega, vendar pa Mangoldu uspe z enako mero avtentičnosti kot tudi filmske dramatičnosti izpostaviti tiste vrednote, ki so v športu že od nekdaj v ospredju; tveganje, preizkušanje lastnih zmogljivosti in osvajanje osnov timskega dela, hkrati pa se tudi kritično obregne ob delovanje velikih podjetij, ki športne zmogljivosti enačijo z bitkami za lasten ego (nenazadnje bi celotno zgodbo o rivalstvu med Fordom in Ferrarijem označili za spopad državnih egov), medtem ko v ozadju zmage beležijo tisti, ki bolj kot za zmage živijo za adrenalin in dokazovanje lastnih zmogljivosti. Ford v Ferrari vse to zapakira v izredno zabaven, napet in navkljub dolžini dveh ur in pol izredno hiter dirkaški spektakel z vznemirljivimi akcijskimi prizori, ki pa zavoljo odličnih igralskih predstav Matta Damona in Christiana Bala uspe najti dovolj časa za razvoj osebne drame, ki nam še dodatno približa osrednje like. Ford v Ferrari je tako kot dosežki Shelbyja in Milesa veličastno zmagoslavje, ki z dvignjeno glavo prestopi ciljno črto in za seboj pusti na gledalcih izredno močan vtis.