O razvpitem serijskem morilcu Jeffreyju Dahmerju je bilo povedanega in prikazanega že marsikaj, zato se zdi še en film o njegovem življenju nepotreben. Toda My Friend Dahmer ni klasična biografija o Dahmerjevih morilskih “podvigih”, ampak o njegovem težavnem najstniškem obdobju, ki pa je bilo hkrati tudi odločilno za izbruh njegovih psihičnih težav in želje po ubijanju. Tisti, ki pričakujete film z obilico brutalnega nasilja in grafičnih prikazov Dahmerjevih dejanj, boste najverjetneje razočarani, saj je izdelek usmerjen nekam drugam. Dahmer, ki ga fenomenalno upodobi Ross Lynch, je tokrat tih, zadržan in rahlo čudaški srednješolec z mnogimi nenavadnimi hobiji, med drugim tudi iskanje povoženih živali in seciranje njihovih trupel v očetovi lopi. V istem času se Dahmer sooča z ločitvijo svojih staršev, težavnim vključevanjem v družbo in igranje vloge šolskega klovna, ki svoje vrstnike spravlja v smeh s povsem naključnimi imitacijami epileptičnih napadov. Na površju je My Friend Dahmer film o najstniku, ki skuša na prehodu iz srednje šole na fakulteto najti samega sebe, kar bi lahko vodilo do pretirano sočutnega portreta Dahmerjevega morilskega uma, vendar pa na srečo režiser in scenarist Marc Meyers poskrbi, da gledalci nikoli ne pozabimo, koga imamo pred seboj. Četudi se do določene mere lahko poistovetimo z eksistencialno krizo glavnega lika, film na vsake toliko časa postreže s prizorom Dahmerjevega bizarnega obnašanja, ki se postopoma spreminja v željo po krvi in celo kanibalizmu. In bolj ko Dahmer spoznava samega sebe, bolj krvoločen in nevaren postaja. My Friend Dahmer se tako odvrti kot tiha mladinska drama o odraščanju, toda nad njo ves čas visi senca groze, ki napoveduje rojstvo morilca.