Wendy and Lucy je preprosta zgodba o preprostih ljudeh, ki se jim dogajajo “preproste” vsakdanje ovire. Njihova življenja poganjajo drobni dogodki, ki zbrani na kupu tvorijo ganljiv in prizemljen portret vsakdana, ki nam je vedno pred očmi, vendar ga jemljemo preveč samoumevno, da bi lahko izluščili njegov bogat pomen. Wendy (ena od zgodnejših vlog odlične Michelle Williams) je mlada potepuhinja, ki v družbi psičke Lucy potuje na Aljasko, da bi si tam našla delo, vendar se na poti do tja zaplete v serijo nerodnosti; najprej se ji pokvari avtomobil, v bližnji trgovini jo zasačijo pri kraji hrane, povrhu tega pa Lucy izgine neznano kam. Večina filma mine v melanholičnem duhu Wendyjinega potovanja skozi neznano mesto, da bi našla svojo ljubljeno Lucy, pri tem pa začne kmalu spoznavati, da s svojim vagabundskim načinom življenja ne bo prišla daleč. Wendy and Lucy je izredno intimen, melahnoličen in hkrati socialno realističen portret ljudi z roba družbe, ki so lahko enako nesramni kot tudi humani. Režiserka Kelly Reichardt svojo junakinjo (in gledalce) popelje skozi navidez nepomembne dogodke v njenem življenju, ki pa navkljub temu v sebi držijo izjemno čustveno moč in posledično pripeljejo do katarzičnega zaključka, ob katerem bo gledalec s težavo zadrževal solze. Wendy and Lucy je še toliko bolj realističen film, saj ne vsebuje glasbe, dramatičnih kadrov in nepotrebne sentimentalnosti; je boleče iskren in ganljiv film, ki ne potrebuje veliko, da zbudi pozornost. Je preprost film, ob katerem boste vsaj za slabih 80 minut pozabili na vsakdanje norosti sveta in se spomnili na stvari, ki so najbolj pomembne. Na to, da smo ljudje, ki ljubimo. Ki sovražimo. Ki si želimo bližine. In ki nas je strah.