5. april 1941, dan pred usodnim napadom nemške vojske na Jugoslavijo. V zakotnem predelu Srbije se skupina potnikov odpravi proti Beogradu v starem razmajanem avtobusu družinskega podjetja Krstić, ki ga vodita dominantni oče in prismuknjeni sin. Ta preprost zaplet je gonilo ene od kultnih klasik jugoslovanskega filma Ko to tamo peva, ki je nastala v prelomnem času Titove smrti in postopnega razpada nekdanje skupne države. Mešanica črne komedije, filma ceste in vojne drame sledi izročilu mnogih jugoslovanskih filmov, ki so v zgodbe na tak ali drugačen način vnašali elemente satire in ironije. In filmu Ko to tamo peva ta zahtevna kombinacija več kot uspe in na svoj način pušča močan preroški pečat, saj genialno razgali naraščajoči nacionalizem, pohlep in hinavščino, ki so bili sicer prisotni že v času Jugoslavije, po njenem razpadu pa so se še bistveno bolj razpasli. Skozi osebnostno različne like (od šminkerskega pevca, naivnih mladoporočencev, ciganskih pevcev, konzervativni vojni veteran do očeta, ki želi obiskati svojega sina v vojski) se znotraj avtobusa odpira Jugoslavija v malem ter navkljub izpostavljanju človeških slabosti nikoli ne pozabi na občutek za simbolično humanost. Seveda pa je film tudi za počit smešen in s težavo bi trdili, da se v njem nahaja kakšen odvečen prizor, še posebej po zaslugi bogatega igralskega ansambla (Pavle Vujišić, Dragan Nikolić, Aleksandar Berček, Boris Stjepanović), ki še nikoli prej ni bil v tako dobri formi. Navkljub smehu in mnogih komičnim pripetljajem pa je film v svojem bistvu protivojni in gledalca neprestano opominja na senco bližajoče se vojne, ki visi nad glavnimi junaki in njihovi usodami. Ko to tamo peva je upravičeno eden najboljših jugoslovanskih filmov vseh časov.