Usoda romana Povračilo nemškega pisatelja Gerta Lediga je nekoliko nenavadna; ob izidu leta 1956 je s svojim brezkompromisno ostrim slogom ter nepopustljivo okrutnim potretom vojne zbudil veliko pozornosti, nakar se je roman za nekaj desetletij zabarikadiral v metaforični bunker, šele ob prihodu mileniuma pa je znova postal enako relavanten kot ob svojem izidu. Kar ni presenetljivo, saj Povračilo tudi za današnje visoke standarde tolerance nasilja v literarnih delih predstavlja izredno okrutno branje. Zgodba razmeroma kratkega romana (190 strani) je preprosta; spremljamo eno uro trajajoč utrip neimenovanega nemškega mesta za časa 2. svetovne, ko se na nebu pojavijo bombniki in začnejo nad prebivalce spuščati svoj smrtonosni tovor. Skozi ruševine, eksplozije, kaos in surov boj za preživetje roman skače od enega neimenovanega junaka do drugega; od moškega, ki se skuša prebiti do železniške postaje, da bi našel svojega pogrešanega sina, mladih dijakov, ki so pred maturo vpoklicani v vojsko, da bi branili mesto, starejšega zakonskega para, ki v zažganem stanovanju dostojanstveno čaka na svojo smrt pa vse do civilistov, ki se skrivajo v kleti in čakajo na konec nevarnosti.
Povračilo je t.i. kolektivni roman, saj nima osrednjega junaka, ampak celo galerijo preprosto orisanih likov, o katerih življenjih ne izvemo ničesar pomembnejšega (razen v uvodnih stavkih vsakega poglavja), saj so njihove vloge v zgodbi zreducirane na figure, ki morajo pretrpeti enourni kaos. Ledig kot vsevedni pripovedoval na strogo dokumentarističen način beleži kaotično stanje v bombardiranem mestu in zajame vse pomembnejše elemente, ki okrepijo protivojno sporočilo romana; zgodba se večino časa odvija bodisi v napol porušenih stavbah ali pa utesnjenih in zadušljivih zakloniščih, ki dajejo vtis vlakov smrti, s katerimi so nacisti peljali ujetnike v koncentracijska taborišča. Odlika Ledigovega romana je že omenjena slogovna nepopustljivost; Povračilo uspe naslikati grozote in nesmisel vojnega divjanja brez manipulativnih besed in drugih cenenih trikov, ki bi izvabili sentimentalno sočustvovanje, ampak ostane zvest skorajda naturalističnem slikanju sveta v ruševinah. Takšne pristop je razumljiv, saj izrazita nemetaforičnost dogajanja doseže bistveno večji učinek kot zavijanje v poetični celofan. Ledig se zaveda, da je vojna prekleto kruta reč, zato je ni potrebno olepševati. Le na tak način bo bralec uspel razmisliti o tem, zakaj glavnino človeške zgodovine sestavlja ravno krvavo bojevanje, v katerem vedno nastradajo predvsem nedolžni. Prvorazredna vojna klasika.
