Potem ko je domača kriminalna nadaljevanka Jezero postala (ne)pričakovana uspešnica, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bomo deležni novega slovenskega krimiča in na to očitno ni bilo potrebno čakati dolgo. Primeri inšpektorja Vrenka so za razliko od z duhom temačnega skandinavskega noira zaznamovanim Jezerom bistveno bolj klasična TV detektivka, postavljena v pretežno urbano okolje štajerske prestolnice, kjer naslovni junak, osamljeni in inteligentni policijski inšpektor Vrenko (Dario Varga) poleg reševanja zločinov poskuša držati nad vodo svoje zasebno življenje, v katerem pomembni vlogi odigrata ostareli oče (Janez Hočevar) in simpatijo v obliki prikupine lastnice lokalnega jazz kluba (Katarina Čas). V prvih dveh epizodah, združenih pod naslovom Zlatovranka, Vrenko preiskuje okoliščine domnevnega samomora uglednega zdravnika v elitni soseski, kjer se umazane skrivnosti stanovalcev nabirajo hitreje kot perilo. Kot že rečeno, se prvi dve epizodi odvijeta v tradicionalnem duhu TV krimičev tipa Poirot in Murder, She Wrote; četudi smo deležni nemalega številka privlačnih panoramskih posnetkov Maribora in njegove okolice, je pričujoča serija bolj osredotočena na dialoge in interakcije med liki, tako da bi se zgodba lahko odvijala kjerkoli. Mnoge je zmotila tudi odsotnost štajerskega narečja (temu so se ustvarjalci bojda izognili, ker bi štajerščina v seriji resnejšega formata zvenela preveč komično, kar je sicer razumljiv argument) in grenko spoznanje, da serija nikoli ne izkoristi okolja, v katerem se liki nahajajo. To pa je tudi edina večja napaka sicer kompetentno izpeljane kriminalke, ki v prvi epizodi predstavi majhno galerijo zanimivih likov oz. stanovalcev bloka, kjer se zgodi samomor ozdravnika, igralski trojec Varga, Lotos Šparovec in Jurij Drevenšek pa so kot policijski trio simpatični in med njimi vlada dobra kemija. Z vidika razvoja kriminalke je Zlatovranka boljša v prvi kot drugi epizodi, saj se v slednji celotno dogajanje zaključi zelo na hitro in nekoliko antiklimatsko. Prvi primer inšpektorja Vrenka tako ne postreže z vidnejšimi presežki, je pa vzpodbuden začetek (upajmo) nečesa večjega.
