Tako kot v vsaki veji umetnosti, tudi v glasbi obstajajo kultne, skoraj mitske figure, o katerih se vrsto let širijo razne bajke in povesti o tem, kdo naj bi ta figura bil oz. kaj je predstavljala. Ni presenetljivo, da je ravno v svetu black metal glasbe takšnih osebkov v izobilju in med najbolj karizmatične in tudi zastrašujoče spada tudi Jon Nödtveidt, frontman danes pokojne švedske zasedbe Dissection. Ta je na sceno prodrla v prvi polovici 90. let, se pravi ravno v času, ko je black metal v skandinavskih državah doživljal svoj drugi preporod s skupinami Burzum in Mayhem. Skupina je izdala zgolj tri studijske albume, vendar je bila njena kariera zaznamovana s škandali, umori, aretacijami ter odpovedanimi koncerti, za vsemi ekscesi pa je ponavadi stal ravno Jon s svojim bizarnim obnašanjem in skorajda religiozno zvestobo satanističnem kultu, imenovanem Tempelj belih luči.

• The Somberlain (1993)

Prva plošča Dissection, posvečena tragično preminulemu Euronymousu, kitaristu legendarnih Mayhem, ne zapravlja časa z ustvarjanjem nenavadnega prvega vtisa; uvodna pesem Black Horizons zbudi vtis, da skupino bolj kot ustvarjanje kakafoničnega hrupa zanima večji poudarek na melodičnosti in koherentni strukturi pesmi. To pa seveda ne pomeni, da je The Somberlain pomehkužen album. Daleč od tega; skupina izvrstno pilotira med melodičnostjo in hrupom, tako da obstaja možnost, da bo v svoje primeže dobila tudi kakšnega poslušalca, ki ni ravno zapisan black metalu. Pravi biser plošče The Somberlain pa je nedvomno Jon, ki s svojim zloveščim, skorajda mističnim vokalom ustvari nekaj nadnaravno grozljivega in lepega hkrati. Takšen je tudi album; lahko te prestraši in obenem očara s povabilom v svet, kjer so zakoni narave podrejeni neki višji sili, ki nas vodi skozi življenje. The Somberlain je surrealna mojstrovina svojega (in današnjega) časa.

• Storm of the Light’s Bane (1995)

Potem ko so švedski velikani melodičnega black metala navdušili s svojim prvencem, so si mnogi postavili vprašanje, kaj točno bodo Dissection pripravili za svoj drugi album. Bo ta presegel moč prvenca ali pa bo pustil poslušalce razočaranje in na hladnem? Storm of the Light’s Bane je izšel na vrhuncu drugega vala skandinavskega black metala, sam zvok pa ostaja zvest tradiciji produkcijsko nekoliko prečiščenega black metala z mističnimi besedili in nenavadno očarljivim Jonovim vokalom, ki s svojim spevnim dretjem še vedno ruši vse pred seboj in ne popušča niti za trenutek. Sedem komadov v povprečni dolžini 5 do 6 minut se drži natančno izrisane strukture, dopolnjene s kitarskimi solažami, redkimi akustičnimi vložki in neutrudljivim bobnanjem, ki večkrat spominja na marširanje vojske smrti. Še vedno pa je prisoten “duh” predhodnika, saj je album še za odtenek bolj melodičen in usmerjen v ustvarjanje ušesu prijaznih komadov, kar pa ne pomeni, da so se Dissection skomercializirali. Daleč od tega; so eden redkih bendov, ki je znal v svoje vrste pritegniti široko občinstvo, ne da bi pri tem izpadlo pomehkuženo in podrejeno “modnim” smernicam v metalu. Storm of the Light’s Bane je odličen dokaz, kako lahko skupina s pravim pristopom do melodičnosti ustvari vsebinsko in zvočno bogate pesmi, ki odmevajo še danes. Uspešen drugi korak za mistične Švede.

• Reinkaos (2006)

Pred izidom tretje (in zadnje) plošče so člani preživeli cel pekel; leta 1997 je bil Jon zaradi sodelovanja pri umoru geja alžirskega porekla obsojen na 7 let trajajočo zaporno kazen, kar je posledično vodilo do razpada skupine. Šele po Jonovi izpustitvi je ta ponovno zagnal kolektiv in z njim ustanovil svojo založbo, imenovano Black Horizon Music, saj je skupina želela imeti več kreativne svobode in lastnega nadzora nad ustvarjanjem. Rezultat te odločitve je plošček Reinkaos, ki je po besedah članov drastičen odmik od starošolskega black metala, s katerimi so se proslavili na prvih dveh ploščah in bolj približek tradicionalnemu heavy metalu. To po svoje drži, saj že prvi komad na plošči popolnoma opusti šumeči blackmetalski zvok in postreže s surovim, skorajda punkovskim zvokom, katerega na trenutke preglasijo sicer bolj redko prisotne kitarske solaže in nekoliko spremenjen Jonov vokal, ki ni več tako sikajoče zloben ampak bistveno bolj čist in podoben tistemu, kar srečamo na albumi kakšnih Dimmu Borgir, Children of Bodom in Cradle of Filth. Kaj to pomeni za ploščo kot celoto? Težko je reči; še vedno je moč čutiti zvok Dissection in Jon je kljub spremembi vokala še vedno kvaliteten pevec, ki ostane v spominu, je pa vsekakor spogledovanje s punkom nekaj, kar so goreči privrženci skupine sprejeli z rahlo dvignjenimi obrvmi. Sprememba v zvoku pa ni prinesla sprememb v besedilih, ki so še vedno zavita v mistiko, spogledujejo pa se tudi z okultom, od koder so verjetno črpali inspiracijo mnogi danes prisotni black metal bendi. Reinkaos je torej plošča, ki uporabi mnoge nove prijeme z namenom obračunavanja s preteklostjo, ki pa žal ni bila dovolj dobra podlaga za prihodnost; samo dve leti kasneje je v še danes nepojasnjenih okoliščinah Jon naredil samomor. Nekatere govorice pričajo o tem, da je šlo za obredni samomor, vendar to niti ni tako pomembno, saj Jonova zapuščina živi še naprej.