Mike Flenegan je poleg Jordana Peela, Roberta Eggersa in Ari Asterja eden od najbolj unikatnih, drznih in provokativnih ustvarjalcev grozljivk ta hip, ki oboževalce žanra ne želi zgolj dobro prestrašiti, ampak jih tudi nagovoriti s perečimi in občutljivimi problematikami ter vzpodbuditi k intenzivnemu razmišljanju. Flanegan je zadnja leta sicer bolj dejaven znotraj televizijske medija, saj je za ponudnika pretočnih vsebin Netflix posnel že dve odlični, kompleksni in ambiciozni nadnaravni miniseriji The Haunting of Hill House in The Haunting of Bly Manor, tema pa se je letos pridružila še tretja; Midnight Mass bi lahko površno označili za simbiozo folk grozljivke, okultnega trilerja in družinske drame, vendar je to zgolj delček vsega, kar sedemdelna miniserija dejansko ponuja. Dogajanje je umeščeno na odmaknjeni otok, kamor nekega dne prispe mlad karizmatični duhovnik Paul Hill z nepojasnjenimi zdravilnimi močmi, zaradi katerih začne otoška skupnost doživljati serijo nenavadnih čudežev ter zloveščih preroških znamenj, kmalu pa postane jasno, da se za vsemi dogodki skriva nekaj grozljivega. Z gotovostjo lahko trdimo, da je Midnight Mass Flaneganov daleč najbolj osebni in ambiciozen projekt doslej, zaradi česar pa zna miniserija pri nekaterih gledalcih zbujati mešane občutke. Flanegan se v svojem značilnem slogu počasnega tempa, obilice dialogov z izrazito filozofsko in teološko obarvano vsebino ter subtilnih načinov strašenja tokrat loteva problematike verskega fanatizma, posledic vojne proti terorizmu ter razkritja tanke meje med verovanjem in nasilno okultnostjo, hkrati pa se dotakne tudi bolj osebnih oz. intimnih tem kot so vloga vere v človekovem življenju, odpuščanje in prebolevanje. Miniserija se izkaže z majhno, vendar zanimivo galerijo všečnih likov (še posebej izstopata Hamish Linklater kot duhovnik Paul ter Samantha Sloyan kot njegova pasivno agresivna desna roka), nevsiljivega pristopa do obravnave omenjenih problematik, čudovito vizualno podobo ter sicer redkih, vendar toliko bolj zastrašujočih prizorov, s katerimi Flanegan znova dokaže, da zna gledalca še vedno pošteno stresti do kosti. A kot je bilo že omenjeno; Midnight Mass je miniserija, ki od gledalca zahteva ogromno pozornosti in predvsem potrpežljivosti, kar je vedno tvegan podvig in s tega vidika izdelek ne bo vsakomur zlezel pod kožo. Flanegan namreč ogromno časa nameni več minut trajajočim dialogom in globokim razpravam, ki presežejo naravo vsakdanjih pogovorov, zaradi česar se bo marsikateri gledalec začel dolgočasiti ali pa bo nekje na polovici nad miniserijo celo obupal. A tisto, kar je najbolj pomembno, je to, da Midnight Mass bogato nagradi gledalčevo potrpljenje in ga sčasoma pripelje do enega najbolj tragičnih, ganljivih in poetičnih epilogov v zgodovini televizije. In poplačan trud je še vedno znak kvalitetnega umetniškega dela.
