28. april leta 1996 velja za datum najhujšega strelskega pokola v zgodovini Avstralije; na ta dan je 29 – letni Martin Bryant v obalnem mestecu Port Arthur ubil 35 ljudi, 23 pa ranil, naslednji dan pa je policija storilca prijela, v medijsko odmevnem sodnem procesu pa je bil Bryant obsojen na kar 35 dosmrtnih zapornih kazni brez možnosti pogojnega izpusta. Tragedija je vplivala na korenite spremembe znotraj orožarske zakonodaje, po četrt stoletja pa še vedno velja za skoraj tabu temo in travmo, ki jo avstralska družba ni zmožna preboleti. Zato ni presenetljivo, da je bilo nastajanje filma Nitram, ki je delno povzet po Bryantovem resničnem življenju, režiserja Justina Kurzela pospremljeno z ogorčenjem javnosti, češ da se bo na račun tragedije ustvarila cenena eksplotacija in krvava pornografija v stilu šokerjev kot sta Saw in The Texas Chainsaw Massacre. Na srečo je Kurzelov Nitram vse prej kot neokusna orgija nasilja in drugih nepotrebnih žanrskih ekscesov; je skrbno premišljena in pretresljiva karakterna študija, ki se odpoveduje družbenim in političnim komentarjem in namesto tega postreže s srhljivo realističnim in mestom mučnim portretom problematičnega mladeniča in njegovega vsakdanjika, zaznamovanega s težavnimi družinskimi odnosi, nezmožnostjo vzpostavitve normalnih čustvenih odnosov ter pogostimi nasilnimi izbruhi. Kurzel tako uspe ohranjati ravnovesje med razumevanjem težav osrednjega lika in obsojanjem njegovih zločinov, katerim pravzaprav ne namenja veliko pozornosti, saj ga bolj kot sam pokol zanima veriga dogodkov, ki so Bryanta pripeljali do te točke v življenju. Po zaslugi fenomenalnih igralskih predstav Caleba Landryja in veteranke Judy Davis v vlogi Bryantove mame uspe Nitram naslikati podobo vsakdana, pred katero kot družba vztrajno bežimo, pa četudi se bomo z njo morali slej ko prej soočiti, če želimo v prihodnje preprečiti takšne tragedije. Intimna in tiha psihološka drama, ki pa je hkrati tako glasna, da njenega sporočila gledalec zlepa ne bo pozabil.