
Zgodbe priljubljenega japonskega pisca Harukija Murakamija so zaznamovane z močno humanistično noto ter navdihnjenim intimnim vpogledom v najbolj ranljive predele vseh nas, pa četudi nam včasih končni avtoportret ni povsem všeč. Ena od teh zgodbe je tudi Drive My Car iz zbirke kratke proze Man Without Women, ki služi kot okvirni navdih za pričujoči istoimenski film; v obeh spremljamo zgodbo gledališkega igralca Yusuke Kafukuja, ki dve leti po nenadni smrti svoje žene sprejme vlogo režiserja Čehove slovite predstave Striček Vanja. Med bivanjem v Nagasakiju mu je po gledališkem protokolu dodeljena mlada osebna voznica Misaki, s katero po začetnem nezaupanju stke nenavadno, vendar iskreno prijateljstvo, hkrati pa se je prisiljen soočiti s krivdo zaradi ženine smrti ter preko enako ganljivega kot tudi mučnega procesa samospoznavanja najti nov smisel življenja. Četudi zgodba na prvi pogled deluje osladno klišejsko in bi spadala v žanr cenenih čezlužnih TV limonad, je Drive My Car izredno poglobljena, subtilna in iskrena karakterna študija praktično vsakogar izmed nas, ki v določenem trenutku v življenju trči ob prepreko, zaradi katere začne odpirati nova, neodkrita poglavja lastne eksistence, preko njih pa tudi spoznanja, ki jih je morebiti vedno hranil v sebi, vendar sam do sebe ni bil dovolj odkrit, da bi se jih zavedal. Melanholična čustvena drama se izvrstno prepleta z elementi poetičnega filma ceste, pa četudi večino časa liki fizično ostajajo na istem mestu, zato pa so njihova notranja potovanja toliko bolj razburkana in katarzična. Najbolj hvalevredno spoznanje pa je to, da film navkljub skoraj trem uram več kot upraviči svojo dolžino, saj na potrpežljiv način razvije odnos med osrednjima likoma in ju namenoma ne zaplete v romantični odnos, ampak ju izriše kot posameznika, ki v prelomnem obdobju življenja potrebujeta drug drugega. Odlične igralske predstave, vrhunska režija, močni dialogi, umirjena glasba ter boleče iskren, žalosten in delno zabaven vpogled v naš kaotični vsakdan naredijo iz filma Drive My Car še enega od biserov modernega japonske sedme umetnosti.
Pingback: Oskarji 2022: Zmagovalci in vtisi – RAZGLEDANO
Pingback: Filmske cvetlice in pleveli 2022 | RAZGLEDANO