Z vzponom feminističnega (četudi bi se o tem dalo razpravljati) gibanja #MeToo, ki je pognalo korenine v filmski industriji, je pričakovano, da bodo njegova temeljna prepričanja o ženski (nad)moči ter njenim neizprosnim bojem s patriarhalno urejenim sistemom našla pot tudi na velika platna. S tem resda ni nič narobe, toda težava nastane, ko se podpora ženskam, ki so na tak ali drugačen način podvržene seksizmu, mizoginiji in spolnemu nasilju, spremeni v sluzavo in neiskreno pokroviteljskost ter kozmetičnost, ki je sama sebi v namen. In dober primer takšnega filma je tudi “ženska” vohunska akcija The 355, ki se sicer lahko pohvali z zvezdniško zasedbo (Jessica Chastain, Penelope Cruz, Diane Kruger, Lupita Nyong’o), škoda le, da pogori na praktično vseh ostalih nivojih, ki so potrebni za vsaj gledljiv in kratkočasen film. Vplivi #MeToo ideologije so boleče očitni že v prve četrt ure; ženski liki s svojimi suhljatimi manekenskimi postavami in popolno odsotnostjo mišic brez večjih težav prebunkajo do zob oborožene orjaške moške gorile z izrazitimi bicepsi, hkrati pa jim uspe na visokih petah dohiteti drveče motorje in izvajati kung fu akrobacije na ravni The Matrix. Sicer je razumljivo, da od akcijskega filma ni moč pričakovati pretiranega realizma, toda The 355 očitno izvaja to pretiravanje zgolj zaradi obsesije, da bi izpadel kar se da “buditeljsko” (woke) in patetično progresivno. In tudi to ne bi bil tako velik problem, če bi bilo filmu mar za zgodbo, ki je dobesedno prekopirana iz tisoč in enega vohunskega filma, ter njene like, o katerih ne izvemo praktično ničesar. Še vedno ni jasno, kako Hollywood v vsej svoji progresivnosti ni ugotovil, da močan ženski lik v akcijskih filmov za všečnost potrebuje še kaj več kot zgolj to, da je ženska. The 355, ki traja pošastno dolgi dve uri, je tako močna potrata časa in še en primer filma, patološko zaljubljenega v lastno progresivno držo, ki pa je zgolj lepši izraz za vsebinsko praznino, katero prodaja.

Share this: