Motiv poletnih romanc je že stoletja močno ukoreninjen v evoluciji ljubezenskih literarnih pripovedi, saj sta estetika in idiličnost poletnih dni v skorajda partnerskem odnosu z globino čustev, ki jih ponavadi rodijo tovrstne kratkotrajne, vendar pogosto izredno sladke epizode človekovega življenja. Pokliči me po svojem imenu, verjetno najbolj znan roman egiptovskega pisca Andrea Acimana (1951), vsaj na prvi pogled sledi “pravilom” poletnih romanc, saj je zgodba postavljena na idilično italijansko podeželje v vročih poletnih mesecih in sledi seksualnemu prebujanju 17 – letnega Elia, katerega družina pod svojo streho začasno sprejme samozavestnega in očarljivega univerzitetnega profesorja Oliverja, do katerega začne fant nemudoma čutiti globoko naklonjenost. Roman, napisan v prvi osebi, sledi Eliju na čustvenem potovanju, kjer sprva zanika seksualno privlačnost do Oliverja, vendar se dvojica kmalu zaplete v vroče razmerje, simbolično zaznamovano s sočnimi marelicami, pikrimi dialogi ter pogosto bežnimi dotiki kože, ki so bolj erotični in žgečkljivi kot najbolj divja posteljna telovadba. A ker imamo opravka s poletno romanco, kmalu tako Eliju kot Oliverju postane jasno, da ta ne bo trajala dolgo in da se bosta morala kmalu soočiti z bolečimi posledicami nenadnega slovesa.
Pokliči me po svojem imenu je prijetno žgečkljiva, vendar čudovito spisana pripoved, ki mojstrsko prepleta romaneskne elemente s poetično občutljivostjo in ganljivim impresionizmom. Acimanu uspe iztisniti bogate lirične sokove mirnega italijanskega podeželja ter jih premeteno vkomponirati v razburkano čustveno popotovanje glavnega junaka, ki se sčasoma zlije z naravo in tako dvojica postane vsebinsko neločljiva. Bralec pred seboj tako nima zgolj površinsko spisane poletne romance, temveč iskren, očarljiv, vendar hkrati boleče realističen opis viharnosti in konfliktnosti čustev, ki jih občuti glavni junak ob njegovem negotovem spustu v prepovedano razmerje s starejšim moškim. In kar je sprva omejeno na izključno močno telesno privlačnost (lahko bi rekli, da roman postreže z daleč najbolj poetičnimi opisi spolnih odnosov in bežnih dotikov, kjer tudi pogled na golo kožo sproži eksplozijo nekontroliranih nagonov in emocij), se postopoma razvije v nekaj globjega, Aciman pa se ne tej točki sooči tudi z motivom posameznikovega soočanja z lastno drugačnostjo. Trenutki krivde, tesnobe, obžalovanja, hrepenenja in osebne svobode se perfektno zlivajo z razburkanim čustvenim oceanom, kateremu je bralec priča v pričujoči knjigi. Na bolj preprost način bi lahko rekli, da je Pokliči me po svojem imenu homoseksualnost ne dojema kot eksotiko, ampak kot preprost, vendar lep naravni proces.
Iskrena in ganljiva ljubezenska literarna mojstrovina.
