Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.
Panzerfaust: The Suns of Perdition, Chapter III: The Astral Drain
Panzerfaust je kanadski ekstremni black metal kolektiv, ki s svojo glasbo povsem upraviči svoje imene; panzerfaust je namreč znamenito nemško antitankovsko orožje za časa 2. svetovne vojne. Zasedba je znana po preigravanju sila atmosferičnega, težaškega in počasnega black metala, ki se bolj kot na agresivno in hitrost osredotoča na grajenje vzdušja in prebujanja najbolj destruktivnih plasti človekovih emocij. Njen najnovejši plošček, The Sund of Perdition, Chapter III: The Astral Drain, ne bi mogel ugledati luči sveta ob bolj primernem času; živimo v dobi pandemij, duševnih stisk, paranoje, radikalnosti, okoljskih katastrof in vse ostale navlake, ki nas morebiti peljejo proti koncu človeštva. A če nič drugega, bomo apokalipso pričakali, kot se spodobi; s ploščo, ki že od samega začetka nakaže, da z njo ni šale. Panzerfaust so namreč ustvarili dobre tričetrt ure dolgo spremljavo močvirskega in atmosferičnega black metala, ob katerem propad morebiti ne bo tako mučen kot bi si sprva predstavljali. Jasni in agresivni vokali, strupene kitare, neusmiljeno bobnanje in fenomenalno temačno vzdušje nikoli ne izgubijo na energiji in prepričljivi zloveščnosti. Mojstrovina pogube.
Clavicvla: Degeneracy of the 5th Density
Sveži plošček italijanskega ambientalnega black / death metal demona Clavicvla se začne z Wrath, enim od najbolj zlovešče zvenečih introv v zgodovini ekstremnega metala. In če menite, da gre od tod naprej s ploščo samo še (dobesedno) navzgor, se ne bi mogli bolj motiti; Degeneracy of the 5th Density je 45 minutni izlet v najbolj perverzne, destruktivne, pohotne in strašljivo temačne predele človeške eksistence in poslušalci se tej uničujoči sladkosti ne moremo upreti. To ni plošča, ki ponuja klasično izkušnjo za poslušalčeva ušesa, ampak deluje kot organska temačna zgodba, razdeljena na več poglavij, ob katerih svet okoli človeka postane nekaj odvečnega, nepomembnega in pomilovanja vrednega. Black metal se tokrat ne izraža preko strupenih kitar, vreščečih vokalov in neusmiljenega marša bobnov, temveč zgolj s počasno, zloveščo in po svoje sila privlačno dark ambiental elektronsko godbo, ki pričara nepozabno vzdušje iz najbolj ekstremnih in – naslovu plošče promerno – degeneriranih grozljivk, ki jih piše življenje. In ob takšnih godbi je trpljenje vedno lažje.
Cult Burial: Strife
O skupini Cult Burial je bilo na tem blogu že marsikaj napisanega: “Gre za britanski black / death / doom metal trio, ki se je prvič formiral leta 2020 v Londonu in ga mnogi opisujejo kot brutalno godbo znotraj scene ekstremnega metala, ki ne prisega zgolj na agresijo, hitrost in surovost, temveč veliko svoje pozornost nameni tudi grajenju atmosfere. Zaradi tega so pesmi zasedbe nekakšna izkušnja za poslušalca, ki je pripravljen na težke glasbene zalogaje in razmišlja izven okvirjev tradicionalnega dojemanja glasbe in njenega ustvarjalnega doprinosa.” Skupina je sredi vročinskega vala izdala čisto svežo pesem Strife, ki bi jo na najbolj preprost način opisali kot tipični Cult Burial material; srednje hiter tempo, pospremlljen s krulečim vokalom ter za skupino značilnim temačnim vzdušjem, ki diši po apokalipsi, uničenju in vsem, kar spada vmes. Je torej pesem mojstrovina? Za oboževalce zasedbe verjetno bo, za tiste manj redne poslušalce pa bo povsem spodoben in kompetentno odigran death doom, ki bogati britansko ekstremno metal sceno. In glede na to, da Cult Burial zahtevajo specifičnega poslušalca, je njihova misija, da navdušijo svojo bazo oboževalcev, več kot uspešno opravljena.
