Kot zanimivost; scenarist pričujočega filma o življenju in delu priljubljene pop pevke Whitney Houston, ki je navduševala občinstvo z neverjetno širokim razponom glasu ter celo kopico zimzelenih pop in r’n’b popevk, je Anthony McCarten. Ime večini ljudi verjetno ne pomeni veliko, vendar gre za istega človeka, ki je spisal glasbeno biografijo Bohemian Rhapsody o vzponih in padcih britanske rock skupine Queen. Ta podatek je zanimiv, saj je podobnost med obema filmoma boleče očitna; v obeh primerih imamo namreč opravka z novim tipom glasbenih biografij, ki zadnja leta (še posebej po uspehu Bohemian Rhapsody) rastejo kot gobe po dežju. Gre za t.i. “wikipedijske biografije”, ki predvidljivo in suhoparno beležijo zgolj najpomembnejše dogodke iz življenj / karier portretiranih oseb / skupin, poglobljenost in avtentičnost pa zamenjajo za hollywoodski kič in solzavo melodramatičnost. Whitney Houston: I Wanna Dance with Somebody navkljub nekaterim zanimivim trenutkom in silnemu trudu nastopajočih žal spada v to kategorijo in bo najverjetneje prepričal zgolj najbolj goreče oboževalce pevke, ki se jim bodo ob poslušanju njenih uspešnic in spremljanju sicer razkošnih rekonstrukcij koncertnih nastopov nostalgično zarosile oči. Film se ustreli v koleno že s tem, ker skuša v slabih dveh urah in pol pokriti celotno pevkino tri desetletja dolgo kariero, kar pa je nemogoč podvig; posledica tega je, da film skače od enega dogodka do drugega brez kakršnega koli emocionalnega učinka, nekatere najbolj prelomne trenutke pevkine kariere razvije in zaključi v dobesedno par minutah (Whitney v filmu na določeni točki spozna pevca Bobbyja Browna in se že v naslednjem kadru poroči z njim), kot celota pa film nima rdeče niti, kateri bi gledalec lahko sledil. Biografijo pred potopom rešuje izvrstna igra Naomi Ackie v naslovni vlogi, ki resnično vloži vso telo in dušo v obuditev pevke, spektakularni koncertni posnetki ter prepričljivo prikazan odnos med Houstonovo in njenim producentom Clivom Davisom. Toda ti svetli trenutki ne uspejo odpraviti splošne površinskosti in praznine, ki je prisotna skozi ves film. Kot že rečeno; I Wanna Dance With Somebody je še najbolj primeren za pevkine goreče oboževalce, za kakšno bolj poglobljeno biografijo pa bo očitno še treba počakati.
