Eden od najbolj slovitih citatov italijanskega pesnika Danteja je: “O, vi, ki vstopate, vsak up pustite.” Ta citat bi lahko uporabili tudi kot primeren opis vzdušja, ki zaznamuje kultno HBO-jeve nadaljevanko Oz, ki gledalcu odpre vrata v svet za zidovi strogo varovanega zapora Oswald, natančneje poskusnega oddelka Emerald City, kjer se zaporniki iz različnih rasnih in socialnih skupin zapletajo v pereče medsebojne konflikte, hkrati pa vsak izmed njih poskuša preživeti jekleni zaporniški režim, ki pogosto spominja na krvav boj za preživetje. Serija spremlja več likov, ki se na tak ali drugačen način prebijajo skozi vsakdanjik za zidovi kaznilnice, pri tem pa ne manjka prizorov brutalnega nasilja, eksplicitne moške golote in ostalih obscenosti, ob katerih se bo gledalcu večkrat naježila koža. Oz je celo za današnje standarde potrpežljivosti zelo provokativna serija, saj se ne sramuje svoje eksplotacijskosti in več kot očitno uporabja samoironijo, katere namen je posmehovanje lastnim ekscesom, ki jih je v šestih sezonah nikakor ne primanjkuje. Navkljub (namerni) cenenosti, absurdnemu občutku za realizem in pogostemu zatekanju k šokom pa je Oz nevarno zasvoljiva serija, še posebej zaradi zanimivih – pa četudi osebnostno odvratnih – likov, ki so podkrepljeni s fenomenalnim igralskim ansamblom, kjer med drugim prednjačijo J.K. Simmons, Lee Tergesen, Dean Winters in Ernie Hudson. Povrhu tega pa je seriji treba priznati, da pod fasado neprestanih šokov in nonšalantnega razbijanja tabu tem skriva ostre družbene in politične komentarje, ki se dotikajo rasizma, korupcije, tolerance do nasilja, obsedenosti z zvezdništvom ali pa preprostih ljubezenskih brodolomov. Na nek simboličen način bi lahko rekli, da Oz ni zgolj nadaljevanka o zaporu, ampak tudi o zaporu v vseh nas; je tesnobna in klavstrofobilčna refleksija teme, ki je tokrat izražena na najbolj ekstremne načine. Ena od najbolj provokativnih in morbidno privlačnih televizijskih nadaljevank vseh časov.