Air Jordan oz. “air-jordanke” so verjetno najbolj znana blagovna znamka športnih superg na svetu, za katero pa stoji fascinanta zgodba o finačnih tveganjih, visokopoteznih načrtih, pogumu ter dolgotrajnih pogajanjih z legendo svetovne košarke Michaelom Jordanom, ki je supergam posodila ne zgolj svoje ime, ampak celotno persono, večjo od življenja. Ozadje nastajanja omenjene blagovne znamke se morebiti ne zdi hvaležno gradivo za filmsko adaptacijo, toda s tem izzivom se je samozavestno spopadel Ben Affleck v svojem petem režijskem poskusu z naslovom Air; biografska komična drama, katere scenarij je vrsto let čepel na t.i. črnem seznamu (gre za seznam najmanj iskanih oz. priljubljenih scenarij za filmsko adaptacijo), je postavljena v leto 1984 v pisarne podjetja Nike, ki je zaradi preteklih neuspešnih poslovnih odločitev na robu bankrota, dokler se uslužbenec Sonny Vaccaro (Matt Damon) ne domisli drznega načrtga, da bi podjetje ves svoj denar vložilo v izdelavo superg Air Jordan, poimenovane po tedaj najbolj vzpenajočem se mladem košarkašu Michaelu Jordanu. Film se osredotoča na Vaccarova prizadevanja, da bi navezal direkten stik z Jordanovo družino (kot zanimivost; Jordan sprva ni imel nobenega interesa, da bi sodeloval s propadlim podjetjem kot je Nike) in sklenil najbolj pomembno pogodbo v zgodovini ameriškega športa. Air je t.i. “pisarniški” film, katerega dogajanje se povečini razvija preko številnih dialogov, kar ne obeta zanimivega končnega rezultat, toda zgodi se ravno nasprotno; Affleckov film je presenetljivo živahen, duhovit in navdihujoč portret ljudi iz poslovnega sveta, ki so bili pripravljeni tvegati vse za sklenitev “življenjskega” posla, pri tem pa tudi prepoznati ikonični status bodoče košarkaške zvezde. Film odlikujejo odlične igralske predstave (še posebej Damona in Viole Davis v vlogi Jordanove matere), prefinjen smisel za humor, domiselna uporaba glasbe, spretno spisani dialogi ter predvsem bogata informativnost zgodbe, ki bo pritegnila pozornost tudi tistih, ki jih svet športa in podjetnišva ne zanimajo. Nekatere gledalce bi morebiti zmotilo občasno ne preveč subtilno glorificiranje Jordanove persone ter nekateri vsiljeni čustveni trenutki, prav tako pa se zdi, da je resnična zgodba venomer zapakirana v sentimentalno dramatizacijo. Toda kakšnih usodnejših napak film nima; Air je zelo spodobna in zabavna refleksija časa tveganega podjetništva in kreiranja “človeških bogov” na športnem parketu.
