The Swan, drugi v seriji štirih kratkih filmov, povzetih po zgodbah Roalda Dahla in v režiji Wesa Andersona, se loteva tematike najstniškega nasilja na pisatelju primerno duhovit in nenavadno poetičen način. Zgodba se vrti okoli dveh nasilnežev Ernieja in Raymonda, ki se nekega dne odločita preizkusiti puško, ki jo je Ernie dobil za rojstni dan, pri tem pa trčita ob inteligentnega dečka Petra, katerega podvržeta seriji mučnih preizkušenj. Andersonov prvi prispevek k adaptaciji Dahlovih zgodb, The Wonderful Story of Henry Sugar, je bila – tako kot vsi režiserjevi filmi v zadnjem desetletju – dober primer filma, ki premore ogromno stila, ob katerem je vsebina žal povsem zasenčena in v primeru 17 – minutnega filma The Swan ni kaj bistveno drugače; pravzaprav na tej točki ni povsem jasno, kaj želi Anderson s temi kratkimi filmi sploh doseči, saj drugega kot to, da je Dahlove očarljive zgodbe spremeni v komorne, dolgočasne in pretenciozne anekdote brez kakšnegakoli emocionalnega efekta. Pripovedni tok, ki temelji na hitrem in monotonem pripovedovanju Dahlove zgodbe, se tudi tokrat izkaže za nadležnega in neuporabnega, hkrati pa se zdi, da se Anderson te metode poslužuje iz neke vzvišene artistične posmehljivosti. Pričujoči film je sicer nekoliko boljši od predhodnega, saj vključuje presenetljivo energično predstavo Ruperta Frienda in nekaj posrečenih komičnih trenutkov, vendar kot celota je še vedno strukturiran kot past, v kateri se je Anderson že zdavnaj ujel; v past lastnega uspeha, zaradi katerega je očitno veliko znanih igralcev pripravljeno sodelovati z njim, pa četudi njihove talente zmeče skozi okno za lastno nadležno veselje. The Swan je s svojimi 17 – minutami kratko, sladko, vendar hkrati zoprno in pretenciozno potovanje v nekaj, kar bi gledalca moralo ganiti, ne pa spravljati ob živce.