Priznani kolumbijski pisatelj in prevajalec Jauana Gabriela Vasqueza (1973) svoj roman Zvok stvari, ki padajo, začne z naključno novico, ki iz sprva neznanega razloga prizadane Antonia Yammaro, štiridesetletnega predavatelja prava; ustreljen je nilski konj, ki je nekaj dni pred tem pobegnil iz zapuščenega živalskega vrta razvpitega narkokralja Pabla Escobarja. Kasneje se izkaže, da so živali v nekdanjem živalskem vrtu prepuščene same sebi in da obstaja velika verjetno, da bodo bodisi poginile bodisi jih bo nekdo ubil. Ta tragična eksistenca živali sovpada s položajem človeških likov, ki nastopajo v romanu; vsi so izgubljeni, ujeti v vrtinec dolgočasja in naveličanosti, hkrati pa na lastnih plečih (tako kot celotna južnoameriška družba) nosijo bremena krvave preteklost, povečini povezane z Escobarjevo strahovlado nasilja, drog, korupcije in izdajstva. Eden od njih je tudi Antonio Yammara, profesor prava, ki ob prebiranju novice o ustreljenem nilskem konju odpotuje v preteklost in obuja spomine na kratkotrajno prijateljstvo z nekdanjim zapornikom Ricardom Laverdejem, s katerim preživlja dneve v biljardnici, nekega dne pa oba postaneta tarči neznanih napadalcev; Yammara napad preživi, medtem ko Laverde podleže poškodbam.
Zakaj? Ni povsem jasno, toda očitno je, da je Laverde za seboj nosil težko življensko zgodbo, zato začne Yammara obsedeno raziskovati njegovo preteklost, pri tem pa trči ob njegovo hčerko Mayo Fritts, ki očeta sicer ni poznala, vendar pa na svojem domu hrani skrinjo, polno spominov. Sestavljanje slednjih tudi predstavlja glavnino Vasquezovega romana, ki se lahko bere kot napeta kriminalka, saj odpira za kolumbijsko družbo izredno občutljivo in provokativno problematiko krvavih spopadov med oblastmi in preprodajalci mamil. Toda Zvok stvari, ki padajo ni kriminalka, četudi avtor v prvi polovici romana ohranja določeno mero suspenza, saj je tako glavnemu junaku kot bralcu očitno, da je Laverdejeva smrt posledica njegove temačne in nasilne preteklosti. Če bi bili bolj natančni, bi Vasquezov roman označili za dokumentaristično fikcijo, kar s seboj privleče veliko prednosti kot žal tudi spodrsljajev, zaradi katerih pripoved bralce ne zgrabi tako močno, kot bi pričakoval.
Vasquez je vsekakor opravil domačo nalogo in na podroben način opiše ozadje zloglasnega trgovanja z mamili in kako je to vplivalo na razvoj kolumbijske družbe, ki venomer tiči med sledenjem zakonom in krutemu boju za preživetje. S tega vidika roman vsekakor postreže z mnogimi zanimivostmi in vsaj v prvi polovici solidno zgradi temelje za zgodbo, ki očitno želi bralcu nakloniti močno klofuto in nastaviti ogledalo nasilja in korupcije, ki ga je podpiral Escobarjev narkoimperij. A vse se nekoliko porazgubi v nadaljevanju romana, ko suspenz drastično pade in se Vasquez ukvarja z neskončno dolgimi in razvlečenimi opisovanji krajev, katere obiskuje glavni junak ter dogodkov iz preteklosti, ki niti niso tako relavantni za sam potek okvirne zgodbe, roman pa je še najbolj uspešen pri risanju psiholoških potretov likov, ki so – kot že rečeno – ujetniki zunanjih dejavnikov ali pa kar samih sebe. Nasploh se zdi, da proti koncu sama trgovina z mamili postaja vse manj pomembna, saj zgodba ne pripelje do zadovoljivega epiloga, ki bi bralca pustil odprtih ust, še bolj pa moti izredno prisiljen in melodramatičen ljubezenski vložek med Antoniom in Mayo, ki prav v ničemer ne pripomore k razvoju zanimive zgodbe
Zvok stvari, ki padajo je ambiciozen, mestoma uspešen – še posebej v prvi polovici – in psihološko poglobljen roman, ki pa trpi za obupno razvlečenostjo in mlačnim epilogom, ob katerem bralec vsekakor ne bi smel zgolj skomigniti z rameni.
