Komaj dobro uro dolg televizijski film Leptirica iz leta 1973 se je v zgodovino sedme umetnosti zapisal ne zgolj kot prva jugoslovanska grozljivka, ampak tudi od ena velikih jugoslovanskih filmskih klasik nasploh. Film, posnet po povesti Milovana Glišića in delno navdihnjen po ljudski legendi o prvem srbskem vampirju Savi Savanoviću, gledalca popelje v odročno vasico Zarožje, kjer vzporedno potekata dve zgodbi; romantična drama med revnim Strahinjo in pastirko Radojko, ki ji strogi oče ne dopusti videvanja z ljubimcem ter krvava grozljivka o skrivnostni gozdni pošasti, ki ponoči preži na nedolžne veščane in za seboj pušča številna trupla. Glavna odlika filma Leptirica je v pristni atmosferi zakotnega balkanskega podeželja, ki v sebi čuva mnoge strašljive skrivnosti, te pa se v okviru pričujoče zgodbe razgaljajo zelo počasi (za naketere gledalce morebiti prepočasi) in zgolj na trenutke postreže s pristno grozo, posredovano preko srhljivih zvočnih učinkov ter potrpežljivega suspenza. Film prav tako zvesto sledi ljudskemu izročilu in daje vtis fantazijske pripovedke, začinjene z dozo značilnega balkanskega humorja in rahle teatralnosti v igri, ki bi prav tako znala koga zmotiti. Leptirica je tako kompetentno narejena in strašljiva folk grozljivka, ki sicer postreže z rahlo staromodno in klišejsko ljubezensko zgodbo, prav tako pa bi lahko rekli, da se je rahlo slabo “postarala”, vsaj če sodimo po preprosti karakterizaciji likov. Kultna balkanska strašljivka, ki strese še danes.