Serijski morilci so ljudem enako odvratni kot tudi fascinantni, saj mnoge zanima, kaj je tisto, kar v njih sproži gorečo potrebo po ubijanju in izvajanju različnih metod izbiranja in izživljanja nad žrtvami. Ta konflikten odnos skuša na svoj značilno brezkompromisni način predstaviti tudi Lars von Trier s psihološko grozljivko The House That Jack Built. Zgodba, ki se časovno odvija v razponu 12 let, se skozi nekonvencionalno pripovedno nit in pogoste flashbacke osredotoča na pet ključnih trenutkov v življenju serijskega morilca Jacka, sicer nesojenega arhitekta, ki skuša svojo čustveno praznino, različne fobije in druge psihoze kontrolirati z grajenjem “popolne” hiše, hkrati pa za seboj pušča krvavo sled naključno izbranih žrtev. Von Trier se v svojem najnovejšem filmu nekoliko zgleduje po umazani klasiki Henry; The Portrait of a Serial Killer, vendar tej formuli doda ščepec artistične pretencioznosti ter globjega psihološkega vpogleda v destruktivno človeško naravo. Usmrtitve v filmu so temu primerno eksplicitne, okrutne in po svoje že kar groteskne, režiser pa se poslužuje elementov “dogme” in v slogu gverilskega dokumentarca podaja močno družbeno sporočilo o svetu, ki se arogantno odmika stran od nasilja, njegove žrtve ne jemlje resno, zgodijo pa se tudi momenti, ko družba nasilje ne zgolj tolerira, ampak celo vzpodbuja. Jack, ki ga presunljivo odigra Matt Dillon v svoji najzahtevnejši vlogi doslej, spada na sam vrh najboljših filmskih serijskih morilcev, saj smo le redkokdaj deležni tako natančnega, iskrenega in brezkrompromisnega porteta konfliktnega psihopata. Pa vendar se bistvo filma skriva v drznem raziskovanju smiselnih razlag Jackovih dejanj, ki jih von Trier ponazori s pomočjo animacij ali skorajda osnovnošolskih powerpoint prezentacij. Takšen bizaren način pripovedovanja in režiserjevi samoreferečni komentarji na umetnost se bodo marsikomu zdeli pretenciozni in dolgočasni, vendar pa gre za stil, ki se ga von Trier poslužuje že od začetka svoje kariere. The House That Jack Built je unikatna filmska izkušnja, ki jo resda ne bi priporočil vsakomur, vendar pa to ne pomeni, da ne izpolni svojega poslanstva in pogumno krene v najtemnejše predele človeške psihe in naše družbe nasploh.
