Legendarni filmski perfekcionist Michael Mann se je z idejo o snemanju biografske drame o karieri legendarnega italijanskega guruja dirkaških avtomobilov Enza Ferrarija (1898 – 1988) igral že v 90. letih, vmes pa se je zgodilo mnogo nesrečnih okoliščin, ki so filmarju preprečevale uresničiti svojo vizijo. Na srečo je čakanja sedaj konec in pred nami je končno film, ki se nekoliko igra z gledalčevimi pričakovanji; Ferrari namreč ni film, ki kronološko beleži pomembnejše dogodke iz življenja in kariere naslovnega lika, temveč je umeščen v leto 1957, ko podjetju Ferarri zaradi hude gospodarske krize grozi stečaj, edino rešilno bilko pa predstavlja udeležba in zmaga na znameniti dirki Mille Miglia. Med pripravami na dirko se mora Ferrari ukvarjati še s propadlim zakonom, sprejetjem nezakonskega sina ter posledicami lastne turbolentne preteklosti.Od filma, kot je Ferrari, bi najbolj pričakovali cel kup spektakularnih prizorov avtomobilskih dirk, vendar jih je v Mannovem filmu zgolj za vzorec, saj gre v prvi vrsti za tih in intimen portret obsednega perfekcionista in drznega genija, ki izgublja nadzor nad lastnim življenjem. Temu primerno je tempo filma počasen, četudi je preskakovanje med podjetniško kariero in zasebnimi težavami nemoteče in daje naslovnemu liku potrebno dimenzijo. Igralska zaseba povečini ne razočara; Adam Driver kot Ferrari dobro ujame javni mačizem in ranljivost svojega lika, pa vendar je glavna zvezda filma fenomenalna Penelope Cruz v vlogi Ferrarijeve užaloščene žene, ki v vsakem kadru zasenči ostale igralce. Naspoh je Ferrari zelo gledljiva in zanimiva biografija, ki jo pestijo nekatere pričakovane težave (osebe italijanske porekla igrajo hollywoodski igralci s pretiranim “naglasom”) kot tudi nepričakovane (tehnična nedodelanost filma, ker je za Manna skorajda zločin). Končni rezultat je film, ki bi lahko bil boljši, hkrati pa tudi mnogo slabši, včasih pa tudi zlata sredina ne pomeni nič slabega.