Lamb, celovečerni prvenec islandskega filmarja Valdimarja Johannssona, se začne s širokom planom hladnega hribovja, ki ga vidimo skozi oči nevidnega protagonista, katerega prisotnost močno vznemirja čredo ovac na bližnji kmetiji. Tam se kmalu zatem zgodi čudež; Maria in njen mož Ingvar, ki si lastita kmetijo, na svoje veliko začudenje ugotovita, da je ena od ovac skotila hibrida med jagnjem in človekom, zato nenavadno bitje posvojita in vzgojita kot lastnega otroka. V nadaljevanje se glavnina filma odvija kot družinska drama na temo moči starševske ljubezni, sprejemanja drugačnosti ter predvsem pasti, ki jih prinaša zaščitniško materinstvo, najbolj presenetljivo pa je to, kako se gledalec zelo hitro privadi na bizarno situacijo in sčasoma celo pozabi nanjo, za kar se je potrebno zahvaliti odličnim igralcem, še posebej Noomi Rapace v vlogi Marie ter Johannsonovem izvrstnem občutku za grajenje likov in njihovih hkrati preprostih kot tudi zapletenih odnosov. Na nek način bi lahko Lamb označili za pravljico za odrasle, saj je motiv vzgoje neobičajnih / drugačnih otrok v pravljicah zelo pogost, film pa samozavestno in drzno sprejme lastno čudaškost in jo spremeni v novo normalnost tako za like kot tudi gledalce. Ob tem pa ne velja zanemariti tehnične plati filma, ki je za bolj nizkoproračunsko zadevo impresivna; široki plani hladnega in pustega inslandskega hribovja, izvrstna ambientalna glasba ter za takšen tip zgodbe potreben potrpežljiv tempo še dodatno pripomorejo k temu, da se gledalec temu nenavadnemu filmu prepusti in v njem do določene mere celo uživa. Edino, kar bi morebiti koga zmotilo, je končni razplet filma, ki lahko ob prvem ogledu (oz. če gledalec ni pozoren na malenkosti) daje občutek, da je Johannssonu zmanjkalo izvirnih idej in se je zato zatekel k rahli predvidljivosti in nedorečenosti. To pa je tudi edina (sicer manjša) napaka tega estetsko dovršene, nenavadno ganljive in atmosferično bogate pravljice za odrasle.

Ocena