Vivarium je izraz za izoliran prostor, kjer se v narejenem “naravnem” okolju nadzoruje življenje in obnašanje rastlin in živali. A v istoimenskem filmu, misteriozni srhljivki Lorcana Finnegana je tovrstnemu eksperimentu podvržen mlad par v iskanju nove hiše. Ko ju nepremičninski agent napoti v sosesko z identičnimi hišami, oba nenadoma obtičita v bizarni vzporedni resničnosti, kjer sta obsojena na rutinsko življenje skupaj z čudaškim otrokom, ki ga morata vzgojiti kot lastnega sina. Vivarium je film, ki ne ponuja enostavnih odgovorov in gledalca večino časa pušča tavati v temi oz. v primežu surrealnega, grozljivega in tesnobnega začaranega kroga, ki sčasoma postane še kako sumljivo podoben tegobam naše realnosti. Sicer je možnih ogromno interpretacij filma, vendar pa se Finnegan več kot očitno nagiba k prikazu ujetosti mladih parov in družin v vsakodnevno rutino navidez idiličnega življenja v predmestju. Mladi par, ki ga odlično odigrata Jesse Eisenberg in Imogen Poots gresta tako skozi vse faze odnosa; od nepričakovanega starševstva, očetovega bega pred odgovornostjo, vse bolj pogostih prepirov, občutkov odtujenosti, zlorabe otrok pa vse do grenkega spoznanja, da otroci v dobi odraslosti svoje starše pustijo umreti same in zapuščene. Film se tako ukvarja s težkimi problematikami, vendar te nekoliko omili z vključitvijo črnega humorja, vendar pa občutek strašljivosti in brezizhodnosti nikoli povsem ne izgine. Težko boste našli film, ki zna biti enako zabaven kot tudi neprijeten, vendar pa je nemogoče prezreti njegove domiselnosti, izvirne simbolike in iskrenih prikazov občutij, ki so bila močno prisotna ob izburu koronavirusa. Vivarium ne bo vsakomur pogodu, je pa navkljub vsemu nepozabna filmska izkušnja.

Ocena