Birth, misteriozna psihološka drama, je drugi celovečerec Jonathana Glazerja, ki je že s svojim prvencem, groteskno kriminalko Sexy Beast, dokazal, da se ne boji spraviti gledalca v nelagoden položaj, kar je še toliko bolj očitno v pričujočem filmu. Že okvirni zaplet je sila bizaren; Anna (Nicole Kidman v eni od svojih najbolj enigmatičnih vlog v karieri) je trdno prepričana, da je desetletni deček Sean (Cameron Bright) reinkarnacija njenega pokojnega moža, ki je umrl pred desetimi leti zaradi srčnega zastoja. Motiv “ponovnega življenja” v filmih sicer že leta 2004 ni predstavljal nobene novosti, toda le redkokdaj je bil uporabljen na tako morbiden in neprijeten način kot ravno v Glazerjevem filmu. Ironično je to, da Birth ni film o reinkarnaciji, ampak prej o skrivnostni moči ljubezni, ki večkrat opusti logiko in moralne zakone in jo namesto tega poganja nekakšen prvinski nagon po pripadnosti in premagovanju osamljenosti. Film svoje plemenito sporočilo zapakira v nekaj bistveno bolj temačnega in celo neprebavljivega, še posebej, ker si upa razgaliti Annino privlačnost do pokojnega moža, ki je “ujet” v telesu desetletnega dečka (skupni prizori Kidmanove in Brighta, ki sedita gola v kopalni kadi, so v času izida filma dvignili nemalo prahu). Čudaška zgodba je obarvana s hladno in temačno atmosfero, ki močno spominja na surrealno estetiko filmov Davida Lyncha, minimalistična glasbena podlaga in pogosto namerno odsotne igralske predstave pa še dodatno okrepijo bizarnost zapleta. In ravno na tej točki se začnejo kazati šibkosti sicer ambicioznega in moralno kompleksnega filma; glede na to, da cilja na zelo emocionalno sporočilo, je film preveč hladen in sterilen, da bi gledalcu bilo dovolj mar za dogajanje in usodo likov, še posebej, ker so slednji nekoliko površinski in skorajda neživljenjski. Filmu ne pomaga niti to, da vodi do antiklimatskega zaključka, ob katerem ostane ogromno vprašanj neodgovorjenih. Birth je tako specifičen film za specifičnega gledalca, ki v sedmi umetnosti išče razloge za nelagodje.