Francoski psihološki triler Calvaire se začne kot večina ameriških slasherjev; pevcu Marcu se nekje na pol poti do naslednjega nastopa pokvari kombi in to sredi ruralne pokrajine, ki kar prikliče spomine na brenkajoče strune banja iz kultne klasike The Deliverance. Po pomoč se zateče v bližnjo gostilno, ki mu sprva daje občutke gostoljubnosti, vendar kmalu zatem Marc spozna, da se za navidez mirnim podeželskim okoljem skriva neopisljiva groza. Ponovno imamo opravka s situacijo, ko “zunanji opazovalec” vdre v njemu neznano okolje in za to plača ogromno ceno; pravzaprav film s svojo kombinacijo čudaškosti likov in srhljivosti okolja spominja na nadaljevanko Twin Peaks, le da tu ni veliko prostora za črni humor in globoko filozofijo; z izjemo glavnega junaka so vsi nastopajoči retardirani kmetje, ki večino dneva popivajo in se prepuščajo bizarnim spolnim praksam. Četudi bi ob tem opisu prišli do sklepa, da Calvaire ne ponuja ničesar novega (kar tudi drži), je vseeno bolj pomembno to, kako film operira s samo vsebino; gledalec bi namreč pričakoval, da bo priča izredno nasilnem in krvavem filmu, vendar je resnica takšna, da v filmu le redko ugledamo kapljico krvi. Pravi strah se skriva v izredno prepričljivem portretu mračnosti okolja in grotesknosti likov, za katere komajda verjamemo, da lahko obstajajo. Le redko se zgodi, da film prestraši gledalca, ne da bi se pri tem zanašal zgolj na atmosfero in like, ki se gibljejo znotraj nje. Edino, kar pa bi lahko šteli za minus, je sam konec, ki povprečnega gledalca ne bo zadovoljil, saj ta pride iznenada in pusti ogromno stvari viseti v zraku, zato izpade nekoliko pretenciozno. Calvaire je film, primeren zgolj za izbrane ljubitelje grozljivk, ki bolj kot nasilje in akcijo cenijo vsebino.