
Drži, da je film izrazito vizualen medij, vendar pa smo gledalci v zadnjem času deležni zelo majhnega števila produktov sedme umetnosti, ki se tega zavedajo. Gotska srhljivka Earwig, ki jo je posnela Lucile Hadžihalilović, francoska filmarka bosanskih korenin in temelji na istoimenskem romanu Briana Catlinga, se morebiti tega poslanstva zaveda nekoliko preveč in tako ustvari nekaj, kar zna biti enako fascinantna kot tudi naporna izkušnja. Nenavadna zgodba je postavljena v temačno graščino, kjer starejši Albert opravlja delo skrbnika deklice Mie, kateri je treba večkrat na dan zamenjati proteze, saj so njeni zobje narejeni iz ledu. Ko Alber od svojega skrivnostnega delodajalca prejme telefonskih klic z ukazom, da mora Mio v roku dveh tednov pripeljati do novega skrbnika, se zanj začne naporno obdobje učenja socilalizacije deklice, ki dosedaj še ni prestopila praga zlovešče graščine. Kot je bilo že omenjeno na začetku; Earwig je film, katerega pripoved se izraža preko podob in zvoka, kombinacija obojega pa ustvarja prav posebno atmosfero, ki pritiče gotski misterioznosti zgodnejših filmov Tima Burtona in minimalistične psihološke srhljivke, katera gledalcu pred očmi skriva bistveno in ga vzpodubi, da sam izlušči pravi pomen zgodbe. In ravno tu se bo večina gledalcev razdelila na tiste, ki so se pripravljeni prebiti čez počasen tempo, skope dialoge in izrazito simbolistično naravnano fabulo ter tiste, ki bodo film označilli za artistični dolgčas, ob katerem je težko ostati buden. Reakcije obojih so sicer razumljive, saj Earwig vsekakor ni film za vsakega gledalca, vendar pa je vseeno treba priznati, da režiserka uspe ustvariti prav poseben univerzum, ki je morebiti bolj fascinanten kot pa razumljiv, filmu pa ni moč odreči izpiljene vizualne podobe, odlično glasbo ter solidne igralske predstave, kjer se še posebej izkaže mala Romane Hemelears v vlogi deklice Mie. Film, ko je Earwig, je enako težko priporočiti kot ga tudi odsvetovati, saj so njegove napake povsem odvisne od gledalčevih pričakovanj. In tako kot vsaka prava umetnost; gre za film, ki nima namena zabavati, ampak odpirati pogled v enako čudaške kot tudi nevarne svetove.
Ocena