Za boljše razumevanje zgodbe psihološke srhljivke Censor je potrebna krajša lekcija iz zgodovine; v začetku 80. let je britansko otočje zajela moralna panika zaradi naraščujočega števila filmov, imenovanih Video nasty. Povečini je šlo za nizkoproračunske in obskurne šok grozljivke, izdane na videokasetah in dobesedno nasičene s prizori eksplicitnega nasilja in drugih obscenosti, ki naj bi s svojo sporno vsebino škodljivo vplivale predvsem na mlajše občinstvo. Zavoljo lažjega nadzora nad tovrstnimi filmi so te pregledovali t.i. cenzorji, ki so odločali ne zgolj o tem, če je film primeren za izdajo ali ne, ampak so s svojimi pravili filmarjem jasno nakazali, kaj vse morajo izrezati iz končnega izdelka, da bi ta bil družbeno bolj sprejemljiv. Ena od teh cenzorjev je tudi glavna junakinja pričujočega filma, osamljena in zavrta Erin, ki sočasno s stresno službo (med drugim se mora braniti pred očitki javnosti, da je odobrila izdajo filma, ki je navdihnil brutalen umor družine) prestaja nerazrešeno travmo iz otroštva, ko je njena sestra izginila neznano kam. V dobi odraslosti so vsi, celo njeni starši, pripravljeni sprejeti možnost, da je sestra pokojna, medtem ko Erin vztraja pri tem, da se bo nekoč vrnila domov. Ravno ta obsedenost jo pahne na mučno odisejado, kjer pride na sled skrivnostnemu filmarju Fredericku Northu, katerega krvave grozljivke črpajo navdih iz Erinega težavnega življenja. Censor bi lahko na prvi pogled označili za nekakšno morbidno satiro o večni povezavi med nasilnimi filmi in resničnim življenjem, česar se film na več mestih tudi duhovito dotakne z odrezavimi dialogi ter subtilnimi političnimi komentarji na račun vladavine Železne Lady Margareth Thatcher. Toda v prvi vrsti imamo še vedno opravka s psihološko dramo oz. karakterno študijo ženske, ki je ujetnica nerazčiščenih travm in je za vzpostavitev izgubljene družinske idile pripravljeni storiti marsikaj. Po zaslugi odlične igre Niamn Algar se gledalec hitro poistoveti z glavno junakinjo in njenimi notranjimi konflikti, film pa večkrat nonšalantno prekine tradicionalno naracijo in se zateče v območje metafikcije, ti preskoki pa so povsem nemoteči in celo koristni; režiserka Prano Bailey-Bond namreč spretno poveže cenzuro filmov s cenzuro spominov, kjer posameznik zaradi potlačene travme nehote zbriše nekatere odlomke iz svojega življenja ali pa jih celo preoblikuje za hitrejše prebolevanje bolečine. Censor znova dokazuje, da imajo ženske prav poseben čut za odkrivanje filmske groze.
Ocena
