Kadar je govora o modernem valu francoskega ekstremnega filma, se najpogosteje omenja psihološki grozljivki High Tension in Martyrs, brutalno Noejevo klasiko Irreversible ter šoker Inside. Od vseh naštetih je ravno slednji tisti, ki se ponaša s preprostim konceptom in minimalistično izvedbo, saj je glavnina dogajanja postavljenega v notranjost hiše visoko noseče fotografinje Sarah (Alysson Paradis, sicer sestra legendarne Venesse Paradis), ki je pred štirimi meseci doživela hudo prometno nesrečo, v kateri je umrl njen mož, sedaj pa sama na božični večer pričakuje, da jo bodo naslednji dan odpeljali v bolnišnico na porod. Toda navidez miren večer, poln žalostnega obujanja spominov ter živčnega pričakovanja, se kmalu spremeni v nočno moro, saj Sarah prične ustrahovati skrivnostna ženska (legenda francoskega filma Beatrice Dalle), ki zaradi ne povsem jasnih razlogov želi njenega nerojenega otroka. Kar sledi, je slabih 80 minut dolgo potovanje z nepovratno vstopnico v pekel; Inside je namreč eden najbolj morbidnih, krvavih in brutalnih filmov, ki gledalcu ne prizanaša s hektolitri prelite krvi ter ekscesnega nasilja, ki je tokrat še toliko bolj surovo zaradi dejstva, da je njegova žrtev visoko noseča ženska. Ravno zaradi tega je tudi gledalec bolj čustveno vpleten v dogajanje, pa četudi je Sarahin lik dokaj preprosto orisan, a obenem ravno prav, da nam zanjo ni vseeno. Glede na to, da Inside več kot upraviči svojo brutalnost, bo verjetno marsikateri gledalec film odvrnil s prepričanjem, da gre samo še za eno praznoglavo klavnico in ceneno eksplotacijo z namenom zbujanja instant šoka. In četudi v pričujočem filmu ne manjka prizorov, ob katerih se bo marsikomu obrnil želodec, to vseeno ne spremeni spoznanja, da Inside postreže z visoko mero suspenza, prepričljive tesnobne atmosfere in je povrhu tega še izredno strašljiv film, predvsem po zaslugi fenomenalne igre Dalleove, ki v vlogi skrivnostne ženske morilke preprosto zasije in požene gledalcu strah v kosti. Film se sicer ne uspe docela izogniti nekaterim nenamerno komičnim prizorom nasilja, končni preobrat lahko gledalec zavoha na kilometre daleč in na več mestih se zdi, da bi glavna junakinja lahko rešila nastalo situacijo z pogostejšo uporabo zdrave pameti. Toda po drugi strani je Inside tako prebrisano napet in nepričakovano emocionalen trip, da ob njem preprosto pozabimo na nekatere nelogičnosti. Preprosta, toda efektivna klasika gnusa.
