Filmi Edgarja Wrighta vedno predstavljajo prav posebno doživetje, saj gre za filmarja z edinstvenim smislom za humor, še bolj edinstvenim, skorajda odštekanim stilom ter neopisljivo privlačnim občutkom za pripovedovanje zgodb. Njegov najnovejši film, psihološka srhljivka Last Night in Soho je verjetno eden najbolj ambicioznih in estetsko dovršenih izdelkov; zgodba namreč na nepredvidljiv način prepleta elemente nostalgičnega (in namerno načičkanega) muzikala, gialla (italjanska različica slasherja iz 60. in 70. let) ter družbeno angažiranega filma, ki nagovarja zadnje čase zelo aktualne problematike objektivizacije žensk, seksizma in ponižujočega položaja, ki ga imajo ženske v patriarhalnem sistemu. Zgodba se vrti okoli mlade in naivne modne oblikovalke, ki se ob začetku študija preseli v London in najame stanovanje v hiši ostarele gospe Collins, ponoči pa jo sanje popeljelo v preteklost, natančneje v London sredi bleščečih, baročno obarvanih in nostalgičnih 60. let. V sanjah začne spremljati življenje plesalke in pevke Sandie, ki se spusti v razmerje s šarmantim Jackom, ki pa začne dekle izkoriščati za opolze barske nastope in jo nenazadnje prisili v prostitucijo. Last Night in Soho je film, ki katerega osrednji motiv je nostalgija oz. nevarnost, ki jo ta predstavlja, ko je posameznik ujet v njene idealistične podobe; glavna junakinja je namreč zaljubljena v glamur 60. let, vendar pa preko spoznavanja žalostne zgodbe o Sandie kmalu ugotovi, da se pod bliščem in obljubami o slavi skrivajo beda, izkoriščanje in nasilje. Na tehnični ravni filmu ni moč očitati ničesar; barvita vizualna podoba je izpiljena do zadnje podrobnosti, Wright z domiselno uporabo glasbenih zimzelenčkov čudovito izpostavi kontrast med zvezdniškimi nebesi in peklom, velja pa še pohvaliti izredno spretno montažo, ki na prepričljiv način zlije dve resničnosti v koherentno celoto. Vrhunske so tudi igralske predstave, kjer kakopak največ pozornosti zbudita Anya Taylor-Joy in Thomasin McKenzie, se pa filmu nekoliko zatakne na vsebinski ravni; Last Night in Soho je namreč eden od tistih filmov, ki si je morebiti zastavil premočne ambicije, da bi tem lahko bil spretno kos. Četudi zgodba sama po sebi ni slaba in poskrbi za nekaj zanimivih preobratov, se zdi, da je Wright pri obravnavanju že omenjenih družbenih problematik precej površinski in jih raziskuje zgolj bežno. Še največ pozornosti namenja izpostavljanju iluzije nostalgije, medtem ko so seksizem, objektivizacija žensk in patriarhalno nasilje v filmu vstavljeni zgolj zaradi lepšega in do te mere, da zgodbo nehote pahnejo v območje klišejskega. Nasploh se zdi, da Wright s filmom želi močno pihat na dušo #MeToo publiki, ki pa je znana po svojih precej površinski in poenostavljenih pogledih na resničnost. Last Night in Soho je film, ki enako močno navdušuje kot tudi razočara, verjetno pa ga nihče ne bo uvrščal med Wrightove presežke.

Ocena