Franoski umetniški šoker Amer je sestavljen iz treh zgodb, katere povezuje glavna junakinja Ana v različnih obdobjih njenega življenja. V prvem spremljamo Ano kot otroka, ki se smuka po hiši svojih odtujenih staršev ter naveže bizarni stik s svojo žalujočo babico, katera vnukinjo tudi naskrivaj opazuje. Ta del filma je najboljši, saj postreže z vrhunsko klavstrofobično atmosfero, strašljivimi podobami, minimalistično glasbo, ki naredi vsak prizor še posebej napet in mučen, hkrati pa so preskoki med realnostjo in sanjskim svetom izpeljan zelo prefinjeno in ravno dovolj skrivnostno, da gledalec koplje naprej po zgodbi. Škoda le, da od tu naprej film nikoli več ne uspe doseči enako visoke ravni strahu in groze, saj se intenzivneje posveča poudarjanju Anine prebujajoče se seksualnosti, kjer pa simbolizem postale nekoliko osnovnošolski, strašljivo vzdušje pa se umakne nekoliko razvlečenemu umetniškemu napihovanju. Zadnji del iz obdobja odraslosti se resda vrne nazaj k grozi in postreže z nemalo atmosferičnimi trenutki, pa četudi brez zadovoljivega zaključka. Amer ima zelo malo dialogov in zato več časa nameni imitiranju vizualne estetike italijanskih grozljivk iz 70. let, hkrati pa poskrbi za izrazito simbolistično pripovedno nit, kar bo nekatere gledalce odvrnilo. Če bi se film nekoliko manj posvečal precej cenenim načinom simboliziranja Anine seksualne svobode, saj pade na raven drugorazrednega mehkega porniča. Kljub temu je Amer vreden ogleda za ljubitelje umetniških grozljivk.

Ocena