Eden od najstarejših motivov, uporabljenih v sedmi umetnosti, je med drugim tudi čarovništvo, saj je to že v dobi nemega filma bilo deležno mnogih interpretacij. Po zaslugi modernih klasik kot sta The Blair Witch Project in Eggersova mojstrovina The Witch so čarovnice ostale ne zgolj filmske, ampak skorajda modne ikone v žanru grozljivk. Pa vendar je nemška art-house strašljivka Hagazussa v režiji Lukasa Feigefelda (gre za njegovo diplomsko delo) nekaj, kar v morju t.i. čarovniških filmov še nismo utegnili videti; prizemljeno, a še vedno misteriozno, brutalno in pogosto neprijetno psihološko študijo navidez stereotipnega lika od družbe izolirane mlade ženske, ki se spopada s svojim zloveščim čarovniškim poreklom. Film, razdeljen na štiri poglavja (Sence, Rogovi, Kri in Ogenj), je postavljen v Alpe sredi 15. stoletja in spremlja zgodbo sramežljive deklice Albrun, ki živi v osamljeni koči sredi planin, njen edini stik s svetom pa ji predstavlja mama, ki med lokalnim prebivalstvom velja za čarovnico. Ko mama podleže grozljivi bolezni, Albrun ostane sama v koči in nekaj let kasneje rodi deklico in skuša voditi normalno življenje, vendar pa kmalu postane jasno, da je vpliv njene čarovniške matere prevelik, da bi mu lahko ubežala. Hagazussa je vizualno in tehnično perfekten film, ki gledalcu pričara nepozabno vzdušje ter unikatno izkušnjo, ob kateri je moč čutiti enako stopnjo strahu kot tud morbidne fascinacije. Film se bolj kot na dialoge zanaša na podobe razburkane alpske narave, ki hkrati zajame konfliktne občutke glavne junakinje (odlična Alexandra Cwen), Feigefeld pa motiv čarovništva preoblikuje iz klasične grozljivke v tragedijo, kjer sta družina in usoda vzajemni sredstvi za posameznikov padec v norost in obup. Ravno zaradi svoje ostrega simbolizma in počasnega tempa bo film razdelil gledalce, čeprav bodo tudi tisti bolj naklonjeni tarnali nad pretirano dolžino; film je sicer dolg standardnih 100 minut, vendar bi lahko bil brez težav vsaj pol ure krajši oz. bi celo bolje funkconiral kot serija kratkih filmov. Navkljub prepočasnemu tempu in pogosto neprijetnim prizorom pa je Hagazussa več kot idealna izbira za tiste bolj zahtevne filmske odjemalce.
