Najbolje bo, da že na samem začetku opravimo z opozorilom; španska psihološka srhljivka Shrew’s Nest ni za šibke živce. Film je napolnjen s šokantnimi trenutki, ekscesnim nasiljem ter brutalno realističnimi prikazi številnih tabu tem kot so psihična bolezen, zloraba in disfunkcionalni družinski odnosi. A ti šoki, ki gledalca stresejo do kosti, niso sami sebi v namen; film režiserjev Juanferja Andresa in Estebana Roela ni zgolj eksplotacijska cenenost na ravni tretjerazrednih klavnic, temveč temačna, tesnobna in depresivna slika vsakdana za zaprtimi vrati stanovanj, kjer se večina zgodbe tudi odvije. Tu lahko nemudoma potegnemo vzporednice s klasičnimi “stanovanjskimi” grozljivkami Romana Polanskega; v ospredju zgodbe, ki se odvija v 50. letih minulega stoletja, sta sestri Montse in Nia, ki sta druga drugi hkrati v oporo kot tudi breme. Montse je agorafobična in se boji zapustiti svoje stanovanje, zato večino opravkov prepusti Nii, ki pa s skokokom v polnoletnostjo postaja vse bolj neodvisna in muhasta. Situacijo v stanovanju še dodatno zaostri prihod čednega neznanca Carlosa, ki neke noči ponesreči pade po stopnicah, Montse pa ga vzame v svojo oskrbo, toda kmalu je jasno, da Carlos ni zgolj njen bolnik, ampak tudi ujetnik. Shrew’s Nest je film s počasnim tempom, ki gledalca vedno znova popelje tja, kamor ni pričakoval, osredotočenost na zgolj peščico likov pa omogoča, da zgodba ostaja psihološko poglobljena, gledalec pa nikoli ne izgubi interesa, še posebej zaradi fenomenalne igre Macarene Gomez v vlogi versko blazne in kolerične Montse, ki zna zbuditi enako mero sočutja kot tudi groze. Več o samem filmu ni potrebno izpostaviti, saj bi ga moral videti prav vsakdo, ki prisega na bolj sofisticirane šokerje. Film, ki strese do kosti in gledalcu ne uide iz spomina.

Ocena