Četudi se zdi, da Slovenci v filme, ki se dogajajo v preteklosti, že vrsto let znamo tlačiti popolnoma nič drugega kot zlajano drugo svetovno vojno in klasično obračunavanje med “našimi” in vašimi”, med partizanimi in domobranci in med “rdečimi” in “belimi”, venomer ostaja upanje, da se bo na vsake toliko časa pojavil film, ki bi uspel preseči delitve na ravni otroških iger kavbojcev in indijancev ter ponuditi trezen vpogled v najbolj temačna poglavja slovenske polpretekle zgodovine. Kratki igrani film Nebesa pod Triglavom sprva daje vtis objektivnosti in subtilnega pristopa do tematike medvojnega partizanskega nasilja, vendar pa se hitro izkaže, da gre za še en produkt plitke desničarske ideologije, katere namen ni informirati, ampak čustveno manipulirati z gledalcem, ne da bi mu ob tem ponudil globji kontekst ali trdno ozadje prikazanega. Film je umetniška interpretacija resničnega dogodka iz življenja Rudija Kolariča, ki je zaradi naraščujočega partizanskega nasilja ob koncu vojne zbežal v ZDA; gledalci ga spremljamo kot dečka Jožeta, ki pomaga mami voditi trgovino, dokler v vasi ne pride do pokola družine s strani partizanov, zaradi česar je Jože prisiljen (pre)hitro odrasti. Pričujoči film je s tehničnega vidika povsem soliden in dobro odigran (še posebej je treba pohvaliti Marina Hergula v glavni vlogi), je pa zato toliko slabši kot zgodovinski dokument, saj gledalcu ne ponudi dobesedno ničesar. Film namreč ni dovolj premeten, da bi uspel skriti svoje namere ideološke propagande, ki ves čas manipulira z gledalcem na najbolj lenobne in cenene načine; z nadležno melodramatično glasbo, lesenimi dialogi in plitko zgodbo, ki v slabe pol ure gledalci ne poda nobenega pomembnejšega razloga, da bi mu za dogajanje moralo biti kaj mar. Nebesa pod Triglavom je tako še en film, ki pod pretvezo “doseganja sprave” zgodovino interpretira kot otroško igro v peskovniku, kjer so dejstva pomembna zgolj do točke, ko ta ne ovirajo propagandno naravo filma.