Ameriški filmar Fred Vogel, ki vodi svojo neodvisno produkcijsko hišo Toetag Pictures, je že od nekdaj zapisan filmskemu undergroundu, kjer je zbudil ogromno pozornosti s trilogijo August Underground, ki jo sestavljajo istoimenski film (2001), August Underground Mordum (2003) in August Underground Penance (2007). Pričujoče filme bi bilo najlažje opisati kot simulacije t.i. snuff filmov oz. filmov, na katerih so prikazani resnični umori. August Underground seveda ni avtentičen snuff, vendar pa se temu zelo močno približa, saj gre Vogel, ki je poleg režiserja prevzel tudi eno od glavnih vlog, v serviranju najbolj sprevrženega, morbidnega in brutalnega nasilja zelo daleč, za marsikoga celo predaleč. Vsi trije filmi nimajo poglobljene zgodbe; v maniri filmov z najdenimi posnetki spremljamo serijskega morilca Petra, njegovega neimenovanega prijatelja in v naslednjih dveh filmih še njegovo neuravnovešeno in sadomazohistično dekle Crusty (Christie Whiles) ter njenega retardiranega brata Maggota (Michael Todd Schneider), s katerim je zapletena v incestoidno razmerje. O likih ne izvemo skorajda ničesar več, saj so filmi sestavljeni iz dolgih segmentov zverinskega mučenja in ubijanja njihovih žrtev, ti prizori pa so občasno prekinjeni s krajšimi odlomki, kjer liki obiščejo trgovino, rock koncert, hranijo leva ali pa zganjajo lumparije. Ne glede na to, kakšen vtis pustijo filmi na gledalcu, jim je treba priznati, da so strašljivo dobra simulacija snuff sprevrženosti, še posebej po zaslugi presunljivo dobrih posebnih učinkov, vzdušne atmosfere, umazane produkcije ter pristnih naturalističnih igralskih kreacij. In če pričujoči filmi na tehničnem nivoju služijo svojemu namenu, so toliko bolj problematični na vsebinskem; Vogel resda ne skriva namena, da skuša šokirati zavoljo šoka ter da za prizori nasilja in gnusa ne stoji noben globji pomen, vendar se je ob tem potrebno vprašati, zakaj trilogija August Underground sploh obstaja oz. kaj gledalec od nje sploh vzame. Povsem iskreno povedano; skoraj nič, saj ne ponudijo nobene zgodbe, zapleta ali epiloga. So le kolaž različnih sprevrženosti, ki so resda prepričljivo izpeljane, toda vsebinsko povsem praznoglave in plitke.
