Japonski režiser Kiyoshi Kurosawa je v drugi polovici 90.. let pretresel domačo (in svetovno) filmsko sceno s šokerjem Cure, ki se je distanciral od konvencionalne naracije in se bolj kot na vsebino zanašal na ohranjanje konstantne tesnobne atmosfere in visokega nivoja skrivnostnosti. Četudi so njegovi kasnejši filmski izleti postregli z mešanimi rezultati, nas psihološka srhljivka Retribution znova spomni, kaj je tisto, kar Kurosawo uvršča med unikatne glasove japonskega filma. Na nek način sta si omenjena filma vsebinsko podobna, saj oba v ospredje postavljata problematičnega detektiva, ki med preiskavo brutalnih umorov padeta v brezno osebnih demonov in zamolčanih poglavij iz njune preteklosti; tokrat spremljamo čudaško odisejo policijskega detektiva Yoshioke, ki preiskuje umor neidentificirane ženske v rdeči obleki in pride na sled skrivnostnemu serijskemu morilcu, hkrati pa ga mučijo vizije pokojne ženske v rdečem, ki je z detektivom usodno povezana. Kot je že bilo omejeno, je Retribution film z dokaj preprostim zapletom, ki prepleta elemente kriminalnega trilerja in nadnaravne tragedije, vendar pa je že od prvega kadra jasno, da Kurosawa cilja na to, da bi gledalcu pričaral unikatno izkušnjo, ki pa ni nujno prijetna. Svet pričujočega filma je namreč samoten, temačen, klavstrofobičen in nonšalantno povezan s svetom nadnaravnega / surrealnega, z režiserjevim izrazitim minimalističnim pristopom ter mojstrskim dostavljanjem strašljivih prizorov pa film ne potrebuje veliko, da gledalca potegne vase. Najbolj presenetljivo pa je to, da film učinkuje tudi z vključitvijo elementov, ki sicer v sedmi umetnosti niso preveč dobrodošli; hladni, čustveno otopeli liki, zgodba, ki je namerno zavita v misterioznost, občasno teatralna igra in melodramatični zapleti. Retribution ni film za vsakogar, je pa vsekakor prava poslastica za tiste, ki si želite nekoliko drugačne in unikatne izkušnje znotraj žanra nadnaravnih grozljivk.