Spoštovani,

našli smo slabo oblečenega gospoda, ki sliši na ime Edgar A. Poe in je več kot očitno v hudi stiski, pravi pa, da vas pozna in potrebuje vašo takojšnjo pomoč.

Pisal se je 3. oktober leta 1849, ko je pismo z omenjeno vsebino v roke prejel Joseph E. Snodgrass, sicer knjižni urednik in dober prijatelj znamenitega ameriškega poeta in pisca kratke proze Edgarja Allana Poeja. Slednjega so namreč istega dne našli deliričnega na ulicah mesta Baltimore; po besedah prič je izgledal kot postopač, nadet v umazana in zanj prevelika oblačila, z neumitim obrazom ter praznim pogledom v očeh. Poe je tedaj že več dni veljal za pogrešanega, saj se je 27. septembra odpravil iz Richmonda (zvezna država Virginia) nazaj domov v New York, vendar se je kmalu zatem za njim izgubila vsaka sled. Kje točno se je ta čas potikal in kaj je počel, ni docela jasno; zaradi močnega delirija Poe iz sebe ni uspel spraviti niti besede, mnogim pa se je zdelo čudno, da se je po baltimorskih ulicah potekal v zanemarjenih cunjah, saj je veljal za urejenega možakarja, ki močno skrbi za svoj videz. Poe je bil nemudoma pripeljal v bližnjo bolnišnico, kjer je štiri dni kasneje, 7. oktobra 1849 tudi umrl iz nikoli docela pojasnjenih razlogov.

Ob prihodu v bolnišnico so ga zaprli v majhno sobo, podobno zaporniški celici za rešetkami na oknih, ki je bila namenjena pacientom, ki se zdravijo za alkoholizmom. Za Poeja je skrbel zdravnik John Joseph Moran, ki naj bi bil tudi v tesnem stiku s pesnikom in pisateljem v zadnjih dneh njegovega življenja. Njegova pričevanja o zdravstvenem in predvsem psihičnem stanju Poeja so sicer fascinantna, vendar so mnogi podvomili v avtentičnost povedanega. Večino časa naj bi kričal nepovezane in nesmiselne stavke, najbolj fascinantna pa je Moranova trditev, da je Poe na noč pred svojo smrtjo večkrat ponovil skrivnostno ime Reynolds. Kdo točno je Reynolds, še danes ni znano; nekateri so mnenja, da je šlo za Jeremiaha N. Reynoldsa, časopisnega urednika in pustolovca, ki naj bi služil kot navdih za Poejev nedokončani roman Naracija Arthurja Gordona Pyma iz Nantucketa. Če je moč verjeti Moranu, ki je večkrat spreminjal svoje izjave, je Poe v redkih stanjih zavestih izražal željo po smrti; ko ga je Moran želel potolažiti, da ga bodo kmalu obiskali njegovi prijatelji, je Poe prosjačil, da bi si od prijatelja želel, da mi mu pognal kroglo skozi možgane. V stanju delirija naj bi na pomoč klical celo svojo pokojno ženo Virginio, vendar to je še ena od mnogih interpretacij, ki jih je podal Moran.

Poejeve zadnje besede pred smrtjo naj bi bile; Bog, usmili se moje uboge duše.”

Edgar Allan Poe je sicer ime, ki ni potrebno globje predstavitve. Rojen leta 1809 v Bostonu, je bil že od otrok močno zaznamovan s smrtjo in morbidnimi mislimi; pri dveh letih mu je umrla mama, njegova prva ljubezen je umrla, ko je bil še najstnik, pri 20. letih pa je svet zapustila še njegova krušna mati. Šolo je obesil na klin, nekaj časa je služil kot kadet na vojaški akademiji West Point, vendar je bil izključen, zato si je poiskal službo literarnega urednika v Richmondu. V reviji Southern Literary Messenger je redno objavljal svoje kratke zgodbe, ki so povzemale estetiko gotske fikcije, hkrati pa so se močno spogledovale s psihološkimi koncepti potlačene travme in delovanja podzavestnega, z zgodbo Umori v ulici Morgue pa je tlakoval pot žanru literarne detektivke, ki je hkrati predstavila Poejevega znamenitega detektiva Dupina. Poe je bil tudi izvrsten pesnik, v pesmih pa je pogosto sledil izročilu svoje proze; smrt mlade ženske in pesnikovo težavno prebolevanje sta bila najpogostejša motiva njegovih pesnitev kot sta Krokar in Annabell Lee.

Poe je bil tudi eden od tistih literatov, ki je – do določene mere – živel življenje, katerega je opisoval v svojih pesmih in zgodbah. Mnogo let se je spopadal z odvisnostjo od alkohola, največ prahu v javnosti pa je dvignil, ko se je pri 27. letih poročil s kar 14 let mlajšo sestrično Virginio Clemm, ki je kasneje umrla za tuberkolozo pri 24. letih. Njena smrt je Poeja tako močno prizadela, da je preostanek svojega življenja preživel v (še večji) mizeriji kot sicer, njegov boemski način življenja, finančne težave in alkoholna omama pa so ga porivali iz ene eksistencialne stiske do druge.

Glede na vse povedano, se zdi Poejeva nikoli pojasnjena smrt nekako “pričakovana”; šlo je za umetnika, ki je trpljenje, opisano v njegovih zgodbah in pesmih, doživel na lastni koži in njegov status literarnega odpadnika je nedvomno prispeval k temu, da v življenju nikoli ni uspel najti sreče. Pa vendar bi brez te bolečine bili prikrajšani za marsikatero delo tega literarnega genija, ki je močno vplivalo na razvoj svetovne literature, še posebej kratke proze, ki je za časa njegovega življenja dobila svojega umetniškega “dedka”.