Eden najtežjih podžanrov filmskih grozljivk je tisti, ki groze ne posreduje preko nečesa, kar vidimo, ampak tistega, kar je našim očem skrito. Kako obdržati gledalčevo pozornost navkljub temu, da mu tistega, kar bi ga moralo prestrašiti, nočeš / ne moreš pokazati? Nekateri filmi so ta pristop odlično izkoristili kot npr. mikroproračunska klasika The Blair Witch Project in na podoben način se svoje zgodbe in likov loteva tudi nemška srhljivka Hotel režiserke in scenaristke Jessice Hausner, ki bo najverjetneje našla enako število tistih, ki bodo občudovali njeno drzno artistično vzdušje kot tistih, ki bodo v tem pristopu videli zgolj pretenciozno zapravljanje gledalčevega časa. V filmu, ki traja slabo uro in 15 minut, spremljamo mlado Irene (Franziska Weisz), ki sprejme službo receptorke v podeželskem hotelu, kjer je pred kratkim ena od uslužbenk izginila neznano kam. Med opravljanjem rutinskih opravil in navezovanjem stikov z ostalimi uslužbenci pa Irene odkrije, da se v bližini hotela nahaja skrivnostna jama, ki naj bi bila povezana z legendo o lokalni čarovnici. Hausnerjeva je film pred uradno premiero na festivalu v Cannesu strukturirala kot uganko brez odgovora oz. kot film, kjer je intepretacija dogajanja popolnoma prepuščena gledalčevi domišljiji. In kot že rečeno; ta pristop je tvegan, vendar po svoje dobrodošel in do določene mere filmu Hotel uspe ohraniti zadovoljivo mero privlačne enigmatičnosti, še posebej po zaslugi vzdušne atmosfere in potrpežljivega tempa, zaradi katerega vse do konca ni povsem jasno, v katero smer bo film krenil. Navkljub temu pa je gre žal za film, ki bi bolje funkcioniral kot kratkometražni izdelek; zgodba je namreč na več mestih razvlečena in napolnjena z raznimi mašili, prav tako pa ji primanjkuje konkretnih strašljivih trenutkov in tako kot glavna junakinja tava v temi, ki je s svojo vsebinsko nedorečenostjo prej nadležna kot pa zlovešča. Hotel je film s pešico dobrih trenutkov, vendar so ti zadušeni pod težo pomanjkanja fokusa in jasne orientacije.

Ocena