Skoraj dve desetletji po tem, ko je na Balkanu po krvavi vojni uradno zavladalo premirje (vsaj na papirju), se skupina vojnih veteranov, ki prihaja iz različnih delov nekdanje Jugoslavije, zbere v odmaknjenem gorskem hotelu, da bi sodelovala pri skupinskem psihološkem eksperimentu zdravljenja vojnih travm, potlačenih zamer, predsodkov in omehčala svojo trmoglavo zavezanost moškosti, ki od njih zahteva, da – kot priča naslov – ne jočejo oz. kažejo čustev. Bosansko-hrvaška-slovenska-nemška koprodukcija Muškarci ne plaće je vojni film, vendar ne v klasičnem pomenu besedne zveze; je film, ki se odvija zunaj bojišč in predstavi mozaik kolektivnega prebolevanja posledic, ki jih je krvava balkanska norija pustila na posameznikih. Režiser in scenarist Alen Drljević je strukturiral ansambelski film, ki združuje nekatere največje igralske prvake na Balkanu; od Leona Lučeva, Emirja Hadžihafizbegovića pa vse do Iva Gregurevića, slovenske barve pa predstavlja Sebastian Cavazza v vlogi psihiatra skupine veteranov, katero skuša združiti s pomočjo nekonvencionalnih metod. Po pričakovanjih je glavna moč filma v igralskih predstavah, ki so skoraj vse po vrsti srhljivo prepričljive (z izjemo Cavazze, ki sicer ne velja za igralca s širokim razponom in potemtakem v skoraj vsakem filmu igra samega sebe) in uspejo ujeti emocije psihično zlomljenih ljudi, ki sovražijo drug drugega, a od vseh najbolj sovražijo sebe in svoje napake. Drljević skozi realistične dialoge, prizemljenim pristopom, ki presega ideološke delitve in kazanje s prstom na “naše” in “vaše” ter potrpežljivim tempom uspe držati gledalčevo pozornost vse do nastopa odjavne špice. Nasploh je Muškarci ne plaće kompetentno posnet in odigran film, ki pa žal na vsebinski ravni ne ponuja ničesar novega, četudi bi od opisanega zapleta pričakovalo ravno to; večina balkanskih filmov se vrti okoli posledic vojne in s tega vidika pričujoča drama zgolj vzorno ponavlja že videne in slišane vzorce, zato se gledalec nikoli ne more znebiti občutka deja-vuja. Je mogoče napočil čas, da bi vojna postala preteklost? Najverjetneje je, toda vseeno se omenjena tematika lahko obravnava tudi na kakšen bolj domiseln način.
