Da je žanr grozljivk več kot primeren za razkrivanje nekaterih najbolj temačnih in krvavih poglavij zgodovine Balkana, je bilo že večkrat dokazano in tudi psihološka strašljivka Mrak režiserja in scenarista Dušana Milića sledi tej formuli. Film se sicer ne dotika krvavega balkanskega konflikta iz 90. let, ampak je njegovo dogajanje postavljeno na Kosovo po uradnem koncu vojne, ki pa se za marsikoga še vedno ni končala, najbolj tragično pa je to, da se njene posledice čutijo tudi na pripadnikih mlajše generacije. Mednje spada tudi deklica Milica, ki na začetku filmu prebira svoje pretresljivo pismo o svojem življenju v stari hiši sredi gozda, kjer se z materjo in dedkom brani pred nevidno grozo, ki ponoči preži in kolje njihovo živino, Milica pa povrhu tega nemočno spremlja, kako se njeni vrstniki navkljub prisotnosti vojaških enot KFOR selijo iz revnega Kosova. Mrak je film, ki v maniri modernih “gozdnih” klasik kot je The Blair Witch Project na grozo zgolj namiguje, nikoli pa jo ne prikaže; Milić vztraja pri tem, da tisto, kar ogroža Milico in njeno družino, ostaja skrito, nedosegljive in morebiti prisotno zgolj v simbolni obliki vojnega / nacionalističnega terorja, ki še dandanes ostaja strelivo za ideološka obračunavanja. A navkljub političnemu ozadju, pred katerim Milić sicer ne beži (in s katerim se nekateri gledalci najverjetneje ne bodo strinjali), je Mrak še vedno osebna zgodba, podkrepljena s fenomenalno temačno atmosfero, vrhunskim suspenzom, subtilnimi prizori strašenja, odličnimi igralskimi predstavami (še posebej novinke Mione Ilov v vlogi Milice) ter pretresljivo realističnim prikazom življenje neprivilegiranih in od družbe odrinjenih ljudi, katerim strah predstavlja edino aktivno čustvo. Nenazadnje pa; največja groza je tista, ki jo povzroča človek.