Francoska filmarka Julia Ducournau je leta 2016 šokirala javnost s svojim celovečernim prvencem, kanibalsko mladinsko dramo Raw, ki je dokazala, da imamo opravka z izredno samozavestnim umetniškim glasom, ki ji filmski ekstremizem ni tuj, vendar tega začini s provokativnim, poglobljenim in ostrim družbenim komentarjem. Podobno držo režiserka ohranja tudi v svojem drugem celovečercu, psihološki telesni grozljivki Titane, ki je še pred uradno premiero dvigovala prah zaradi premise o mladi ženski, ki goji erotično fascinacijo nad jeklenimi konjički (gre sicer za stanje, imenovano mehanofilija) in v enem od prizorov celo seksa z avtomobilom. Ta ženska je Alexia (izvrstna Agathe Rousselle), ki kot deklica preživi hudo prometno nesrečo, od tega pa ji ostane velika brazgotina na lobanji in pod njo vstavljena ploščica iz titana. V dobi odraslosti se seksualno nenaairn Alexia preživlja kot model na avtomobilističnih sejmih, hkrati pa je tudi serijska morilka, ki brezvestno mori svoje številne ljubimke in ljubimce. A ko ji policija pride na sled, prevzame novo identiteto dolgo pogrešanega dečka, sina poveljnika gasilske postaje (elegantno zadržani Vincent Lindon). Ducournaujeva se tudi s filmom Titane drzno poigrava z elementi tabujev, navidez cenene eksplotacije in grotesknega šoka, pa vendar je pričujoči film mnogo več kot to. Pod številnimi prizori nasilja, gnusa in sprevrženosti se namreč skriva ne zgolj kompleksna in inteligentna karakterna študija osebe, ki hkrati prevzema kot tudi izgublja identitete, ampak drzna analiza aktualnih družbenih pretresov, povezanih z razbijanjem mita o možatosti (ni naključje, da se filmi med drugim odvija v svetu gasilstva oz. poklica za “prave moške”), toksičnostjo med spoloma te s krhkostjo družinskih vezi, ki so polne ljubezni kot samouničevalnosti. Titane je vizualno razkošen, sofisticirano predrzen in odlično odigran film, ki je hkrati tudi vzoren primer filmskega šoka, ki s seboj nosi pomembno sporočilo, v gledalčevem spominu pa bo ostal še dolgo po nastopu odjavne špice.